Piše: Miha Zor
Iz Pariza se vedno vrnem vesel: navdušen nad vsem, kar sem tam videl in doživel, pričakujoč to, kar bom videl in doživel naslednjič, ko se bom tja vrnil. Pa to ne pomeni, da vsakokrat hodim po drugih poteh in iščem kotičke, kjer še nisem bil. Nekatere ulice so mi že prirasle k srcu in po njih rad stopam vedno, ko sem v tem čarobnem mestu. Sem in tja skrenem v kako stransko ulico in pot nadaljujem drugje, tako pa odkrivam tisto, kar mi je prejšnjič ostalo neznano; in ko se z druge strani vrnem na mesto, kjer sem nekoč že bil, se ga razveselim.
Kaj hočem reči? Tudi, ko si v Parizu prvič, ne glede na to, koliko časa imaš zanj – del dneva, en dan, nekaj dni ali dlje, te Pariz obogati in nikoli ne pusti praznega. Mesta in njegovih znamenitosti ne doživljam kot seznam, ki ga želim odkljukati, ampak kot neomejeno platno, ki je ponekod še neposlikano, ponekod pa je na njem že polno plasti. Zato mi je težko ugotoviti, kaj je tisto, kar bi nekomu, ki gre tja prvič, priporočil kot nekaj, česar res ne sme zamuditi – ampak to je dobra novica: kamor koli zaideš, kjer koli se ustaviš, bo tvoje potovanje nagrajeno. Pa vendarle – nekaj idej!
Staro mesto – Île de la Cité: gotovo ga ne zgreši nihče, kdor pride v Pariz. Najznamenitejša stavba na njem je ena najznamenitejših, če ne najznamenitejša v Parizu, stolnica Notre Dame. Kdo je ne pozna ali še ni slišal zanjo, kot za eno najimenitnejših gotskih cerkva na svetu, kot za feniksa, ki se je ravnokar dvignil iz pepela po požaru, ob katerem je obnemel ves svet, kot za stavbo, ki je v domišljiji zaslovela zaradi svojega zvonarja! Notre Dame je v resnici veličastno doživetje, tudi če se okrog nje sprehodiš samo zunaj, kakor je bilo mogoče v zadnjih letih: spretnost srednjeveških graditeljev, umetelnost izklesanih kipov, ki s pročelja pripovedujejo zgodbe o krščanski starodavnosti in srednjeveški sposobnosti – popotnik lahko na trgu pred katedralo postane in čas teče drugače. Ampak zdaj spet lahko vstopimo in vonj po dimu, ki se je zažrl v skorajda tisočletje stare stene, doživetje še okrepi. Kakšen prostor, kakšna svetloba, ki pada skozi slikana okna! Tudi ko prideš nazaj na svež zrak, Notre Dame ostane s teboj. So pa na Île de la Cité še druge dragocenosti, ki jih marsikdo obide, a zanje se splača vzeti si čas. Naj omenim samo eno: Sainte-Chapelle, nekdanja dvorna kapela, za katero se je danes treba postaviti v vrsto, saj je vstop vanjo z dvorišča še vedno delujoče Sodne palače, je pravi čudež. Zidane stene so tu skoraj v celoti zamenjala velikanska okna, vsa raznobarvna, in v notranjosti se počutiš kot v kalejdoskopu. Zares mistično doživetje!
Od tod lahko zaviješ v eno najbolj edinstvenih pariških četrti, študentsko četrt, ki pa ima tukaj prav posebno ime: Quartier Latin ali Latinska četrt – ko je bila v 12. stoletju ustanovljena Pariška univerza, so študentje za razliko od ostalih prebivalcev pač govorili latinsko. Tu vlada prav posebna atmosfera: blizu Notre Dame jo v glavnem zaznamujejo turisti, če pa se povzpneš po griču, ki se zlagoma, ponekod pa strmeje vzpenja proti jugu, zaideš v ožje ulice, ki te pripeljejo do skritih majhnih trgov, kjer še vedno prevladujejo domačini oziroma mladi, ki študirajo na številnih šolah, ki imajo tu še vedno svoje prostore. To je pristno doživetje, ki ni narejeno za začasne obiskovalce, vendar pa to ne pomeni, da se vanj ne moreš vključiti ali ga vsaj opazovati. Seveda ga določa tudi vse, kar je okrog njega: stare pariške hiše (za razliko od desnega brega Sene je tu ostalo več Pariza, kakršen je bil pred velikimi urbanističnimi posegi v 19. stoletju), licejske in univerzitetne stavbe, francoski Panteon, ki gospoduje na vrhu griča, Luksemburški park, ki je eden najlepših v Parizu, kavarne, v katerih se je svoj čas zbirala pariška intelektualna elita, knjigarne … Tu lahko preživim ure, dni ali tedne, nikoli mi ne postane dolgčas.
Vsaka pariška četrt ima svoj značaj. Če iz Latinske četrti nadaljujemo proti jugozahodu, pridemo na Montparnasse, če se usmerimo proti zahodu in nazaj k Seni, se znajdemo pri Muzeju Orsay. Ta je res nekaj posebnega. Že zato, ker ima svoje prostore v nekdanji železniški postaji – kako imenitna je njena zunanjščina in kako posebno je hoditi med umetninami znotraj. Tu so seveda zbrana številna platna impresionistov (tega res ne gre zamuditi!), pa tudi slikarjev, ki so jim sledili in so zaznamovali likovnost prve polovice 20. stoletja. Tu je model Rodinovih Vrat pekla – a ko stojiš pred njim, si v nebesih! Na nasprotnem bregu reke se razprostira Louvre – ne glede na to, koliko palač je človek v življenju videl, preden je prišel v Pariz, ga prevzame razsežnost te palače, ki je danes eden največjih muzejev na svetu. Sem je enkrat seveda treba zaviti – vsaj enkrat, saj se v enem dnevu bolj ali manj lahko le sprehodiš skozenj. A to je le povabilo, da prideš nazaj!
Rad imam tudi desni breg Sene. Tako drugačen je od levega, od Louvra proti vzhodu se razprostirajo svetle in prostrane Elizejske poljane vse do Slavoloka zmage, linija pa teče naprej do La Défensea, modernega poslovnega okoliša, ki pa je pravi biser sodobnejše arhitekture in Veliki obok je v resnici gigantski, a tudi zelo eleganten.
Če se usmeriš bolj proti severu, se najprej znajdeš na področju velikih boulevardov – tu doživiš prej omenjeni urbanizem 19. stoletja, ki je sicer res izbrisal marsikaj starejšega, a tega ni nadomestil z manj odličnimi rešitvami: brez sprehoda po katerem od boulevardov Pariza ne moreš doživeti. In mimo njih prideš do še enega dragulja: Montmartra, danes sicer predvsem turističnega okoliša, ki pa vendarle ohranja nekaj posebne čarobnosti, ki jo je dobil pred več kot sto leti, ko je bil še vas, kjer so si življenje v bližini Pariza lahko privoščili tedaj še revni umetniki. Na Montmartru je treba biti pozoren: tu mrgoli tatov in žeparjev, a če si dovolj pozoren, se od tod vrneš brez grenkega priokusa in z vso svojo lastnino. Ignorirati ga vseeno ne moreš: če ne drugega, je na vrhu bazilika Sacré-Cœur, do katere se moraš povzpeti že zavoljo čudovitega razgleda, ki se s ploščadi pred njo odpira na Pariz.
Koliko je še tega! Pariška pokopališča, ki nimajo para na svetu, četrt Le Marais, ki je spet nekaj čisto svojega – kako sem zapisal na začetku? Iz Pariza se vedno vrneš bogatejši!
