Piše: Borut Pust
»Meni se pa zdi, da čas tu na Tenerifih teče čisto drugače. Bolj počasi,« reče sopotnica Darja, ko v mali tradicionalni obcestni gostilnici na robu nacionalnega parka Teide čakamo na obrok kozličkovega mesa in prilogo v slani vodi kuhanih majhnih neolupljenih krompirjev, imenovanih pappas arrugadas. Gospodarica in lastnica restavracije Adriana s smehljajem na ustnicah pred nas postavi še tople hlebčke česnovega kruha, ki jih eni začnemo pomakati v rdečkasto obarvano omako mojo rojo, drugi pa v zelenkasto, nekoliko bolj pekočo mojo verde.
»Res je,« zamomljam še s polnimi usti in poplaknem z belim domačim vinom vino bianco dela casa. Kakšen dan ali dva rabijo naši sopotniki, da se privadijo in sprostijo.
Na Tenerifih, še bolj pa na precej manjši La Gomeri, ki je redkeje cilj popotnikov, čas teče počasneje. Bolj umirjeno in bolj naravno, »s tokom«. Osebje v restavracijah in hotelih, vozniki na cesti, ljudje na sploh, se ne pustijo priganjati. Če kdo vendarle poskusi, ga običajno najprej skoraj začudeno pogledajo, potem pa se nasmehnejo in s svetlim izrazom na obrazu, morda celo napol v smehu, rečejo: »Everything ok, sir? Are you ok?«
Izjemno učinkovita taktika, ki te povsem razoroži. Stvari tu so take kot so in ne vedno take, kot si predstavljamo, da bi morale biti. In res naše sopotnice in sopotniki vseh starosti potrebujejo le dan ali dva, da se privadijo, da so izstopili iz domačih okolišev, se preoblekli v svoj popotniški jaz in osvojili še en navdih v barviti paleti mogočih pogledov na svet in odtekanje časa.
Stvari se na otoku večne pomladi, ki ga oblivajo tokovi Atlantika, nenadoma ne zdijo več tako urgentne, tako zaresne, tako neodložljive. Pomembneje kot to, kaj v nekem trenutku počnemo (pa čeprav gre za čakanje naših lačnih želodcev na kosilo), je to, da smo.
Ko enkrat poletimo s tem občutkom, se z njim zlijemo in se mu prepustimo, vse postane lahko, izvedljivo in enostavno. In glej si ga zlomka, prav vsakič se izkaže, da se nazadnje prav vse tudi izide. Kosilo prispe, morda res šele po pol ure, kuhinja ja pač majhna in v njej je poleti vroče. Avtobus vedno pride. Živali v Loro parku bodo počakale, nikamor ne bodo šle. In oče vseh vulkanov Teide, ki so ga častili staroselski Gvanče, bo tu vsaj še nekaj deset milijonov let, če ne kar večno. Še dolgo se bo smehljal visoko zgoraj nad nami na 3.700 metrih nadmorske višine, njegova pobočja pa se bodo še naprej strmo spuščala med modre valove Atlantika vse do globine 3.000 metrov.
Nek občutek svobode je v tem, mar ne?
Mirno pojemo, se zahvalimo Adriani za okusno kosilo, ji pustimo manjšo napitnino in se odpravimo naprej po naši poti. Gor, skoraj na sam vrh vulkana vseh vulkanov v Atlantiku.
Še se vrnemo.
