01. dec, 2021   Nekategorizirano  

 

Čarobna Madeira – prvič, a ne zadnjič

Piše: vodnica Romana Markovič

Oktobra smo se s sopotniki prvič odpravili po poteh nove Čarobne Madeire. Bili smo navdušeni! Vsak pohod na Madeiri je nekaj posebnega in lep, a kar nas je najbolj navdušilo, je dejstvo, da smo bili skoraj cel teden popolnoma sami. Uživali smo v razgledih in naravi, brez množice turistov. Noro!

Začeli smo z nočno vožnjo do Milana in dopoldan prispeli na Madeiro. Na utrujenost smo pozabili v trenutku, ko smo vdihnili atlantski zrak. Kar takoj smo se odpeljali na vzhod otoka, do prve naselbine na otoku – mesta Machico. Spoznali smo se z odlično Madeirsko kavico imenovano bica, ki nam je dala zagon za prvi pohod po Veradi do Larano. Pravijo ji tudi pot mimoz.

Podali smo se čez otok, kjer nas je čakal tisti prvi uau efekt. Odprl se je namreč pogled na strmo severno obalo. Pot se je nadaljevala po klifu, čez pravljične gozdove, v 101 odtenku zelene. Kmalu smo zagledali rt. Sv Lovrenca, ki se ga na vsakem ovinku bolje vidi. Za konec nas je čakal še pogled na Orlovo skalo ter na vasico Porto da Cruz. Izjemno! Zaslužili smo si dober goveji ali tunin zrezek in siti počasi zaključili prvi dan. Najlepši seveda!

02 pohod Larano 1024x768 - Čarobna Madeira – prvič, a ne zadnjič

Dan z največ sonca smo izbrali za eden in edini Pico Grande. Skalno tvorbo po navadi gledamo iz razgledne točke nad Nunsko dolino, danes pa smo jo osvojili. Celo pot so nas spremljali razgledi na polje vetrnic na planoti Paul da Serra, v daljavi se je svetlikala satelitska buča na Pico do Areiro in ostali najvišji vrhovi, pod nami pa se je skrivala Nunska dolina. Čudovita pot, polna bujnega rastja. Začetek je lahek, konec pa malo manj. 😊

S pomočjo našega gorskega vodnika je šlo lažje, saj je bilo vedno samo še 10 minut do vrha. Za grand finale je ostala le še skala, na katero smo splezali in zmagali! Vzeli smo si čas za občutke zmage in seveda fotografiranje. Joj, pot na dol pa je bila nekaj drugega. 1000 m spusta! Toliko kostanja nismo videli še nikoli prej. Kaj drugega nam je preostalo kot da smo svoje žepe in nahrbtnike napolnili s kostanjem. 12 pohodnikov in verjetno okoli 5 kg kostanja. Celo padli smo na njem, saj ga je bila pot res polna.

Ker imamo dobre lokalne veze, nas je na koncu čakal naš voznik z mrzlim pivom. Kako zelo je pasalo sezuti pohodne čevlje. Lačni? Ja! Ribe so že dišale … mmm kako je bilo dobro. Nisem prepričana ali je bil boljši ocean, v katerem smo se umili prahu in peska, ali samo kosilo s pogledom na morje. Ker nihče do hotela ni želel peš, nas je voznik odpeljal. Kako dobro smo spali …

… in se zbudili z bolečinami v mišicah. Ja Pico Grande, ostal nam boš v spominu še nekaj dni. 😊 Ravno prav, da je bil na vrsti dan za jeep safari. Začeli smo seveda s kavico v obmorskem mestu Ponta do sol. Ni tako lahko najti odprtega bara pred 9 uro zjutraj. Po stari cesti smo nadaljevali do skrajnega zahoda otoka – veste kako izgleda naravna madeirska avtopralnica? Zapelješ pod slap, ki pada na cesto, malo počakaš in odpelješ. Čakal nas je krajši, ampak res krajši sprehod do klifa, od koder se vidi 140 m visok slap. Nekoliko manj spektakularen v dobi brez dežja. In že smo se srečali z našo prvo levado. Prav prijetno se je bilo malo pretegniti. Skupina je nestrpno čakala vožnjo z žičnico.

Poznate Oskarizem: pričakovanja ubijajo doživetja? To vsekakor drži, če je žičnica prav tisto popoldne okvarjena. No, spili smo pivo in bili hvaležni, da se ni okvarila, ko bi bili na obali in bi nas čakal strm vzpon nazaj na klif. Na tej točki je prišel prav še en Oskarizem: česar na potovanju nimamo, tega ne potrebujemo!

Gremo dalje, vzpon na planoto. Jeepa nas odpeljeta sredi niča, kjer se je znašel tudi naš kuhar. Sredi narave se pripravlja tradicionalno kosilo – espetade ali goveja nabodala. Z veseljem so nam pokazali, kako meso pripravijo in kako ga spečejo. Madeirska govedina je takoooo dobra, da so se nam res cedile sline. Zraven seveda, kot se za prave domačine spodobi, le kruh in solata. Fantje pa so se dodatno potrudili in nam pripravili še sladico – sveži sir z domačo bučno marmelado. Če se sprašujete, ne, vina ni manjkalo. Po kratki siesti nas je čakal off road – po poteh kamor avti ne morejo, skozi madeirsko divjino. Za konec dneva smo obiskali še najvišji klif Cabo Girao, ki se dviga 580 m nad morjem. 

Naslednji dan nas je čakala ena izmed bolj popularnih levad – Calderao Verde. Ampak stop! Nujno se ustavimo na kavici v lokalnem baru. 4 urni pohod skozi gozd lovorikovca, tuneli, razgledi in le nekaj stopnic. Na koncu visok slap sredi jungle. Presenečenje! Za malico degustacija Bolo do Caco – medeni kolač. Po isti poti smo se vrnili nazaj do izhodišča in z nekaj buškami prišli do našega kombija.

Kaj je boljšega kot slastni tunin zrezek in pečena polenta za kosilo? Ker smo bili pridni, smo si poleg kosila zaslužili še kopanje, res osvežilno. Za konec dneva nas je čakala razgledna točka Cristo Rei ter še bolj pomembno – Poncha tangerina ali mandarinina Poncha. Potnik: »Romana, pa kako ti vse to poznaš?« »Hja, dobre prijatelje imam.« 😊  

21 razgled na dolino Serra de Agua 1024x768 - Čarobna Madeira – prvič, a ne zadnjič

Akcija, gremo na planoto, na vrsti je bil Rabacal. Čakal nas je pohod po čudoviti levadi do Alecrim, skozi bujen gozd drevesne rese. Vas noge še bolijo? Čakalo nas je namreč veliko veliko stopnic do slapu – Lagoa do Vento, ampak se je splačalo! Prišli smo nad slap Risco, ki ga po navadi gledamo od spodaj. Dobro, dol že gre, sedaj pa je treba še gor. Vsak od nas je zmagal, ko smo enkrat spet stali na levadi. Nadaljevali smo do malega slapu naše levade, z manjšim tolmunčkom.

Čas za malico v idiličnem okolju, brez žive duše okoli. Kakšna sreča in kakšen privilegij. Še en kratek off road po srednje težki neoznačeni poti, ki nas je peljala tudi čez kamenje v reki na drugi strani in že smo prišli na naš cilj. Moji dragi sopotniki so bili vsak dan najbolj veseli, ko so zagledali šoferja. Poimenovali so ga salonski voznik, saj ni želel po nas do levade. 😉 Danes za kosilo kalamari v mestu Calheta, v marini. Vroče in toplo! Skoraj smo že pozabili, da je konec oktobra in ne sredi poletja. Še eno kopanje na plaži z rumeno mivko in v najbolj toplem morju ta teden. Presenečenje! Sprehod skozi plantažo banan je pa res top. Da ne govorimo o razgledu z vrha doline Serra d Agua. Kako lep dan!

Zjutraj sem se vprašala ali je res pred nami že 6. dan! Podali smo se na najbolj deževen del otoka, za piko na i pa smo praznovali še obletnico poroke. Kaj vse se ne zgodi na potovanjih. Nad dolino Sao Vicente se nahaja levada Faja do Rodrigues. Vsekakor levada za dobre pohodnike in mi to smo! Pazi glavo, je bil najpogostejši stavek. Uf, je bolelo. Dva tunela sta sicer prijazna in krajša, a kaj ko nas je za konec čakal reeeees dolg in ozek tunel. V nekem trenutku ne veš ali bi si svetil pod noge, nad glavo ali v stran, da ne čmokneš v levado. Vse se enkrat konča in tudi ta tunel se je. Občutek smo imeli, da bomo prišli ven na sosednjem otoku Porto Santo. 😊

V resnici pa smo prišli ven sredi jungle, uau! Slapovi, zelenje, reke in dež. Pa smo ga dočakali! Ampak le rahlo rosenje. Prišli smo do izvira levade. To je to, gremo nazaj, ponovimo vajo. Naše skupne dni bi težko zaključili lepše kot v eni izmed meni najljubših vasic – Camari de Lobos. Vasica je poznana po barvnih čolničkih, ribičih, Churchillu in pa Nikiti. A tisti, ki smo na Madeiri že bili, smo danes prišli sem na degustacijo skrivnostne Ponche Vasco da Gama. Nihče nam ne izda recepta, lahko vam zagotovimo le, da je dobra! Tisti, ki Nikite še niso poskusili, pa so kar oboje, saj se definitivno splača. Gre kdo peš do hotela? Neeeee!   

In kako smo preživeli zadnji dan? Naši sopotniki, ki must-see znamenitosti na Madeiri še niso videli, so se odpravili na raziskovanje. Bili so navdušeni. Ostali pa smo šli na privatni izlet oziroma pohod in prehodili še eno novo levado – izjemno. Na koncu je vsak dobil, kar je želel. Potovanje je več kot uspelo! Srečni in veseli. 😊

Komaj čakam, da gremo spet na pot. Pridružite se nam, ne bo vam žal.

Čarobna Madeira je zares čarobna! Pridružite se nam.