Piše: vodnik Senad Osmanaj
Kubanci, ki so si med seboj delili iste hobije, so se v času pred revolucijo združevali v tako imenovane društvene bratske klube (social club). Tako so ustanovili klube ljubiteljev in zvijalcev cigar, klube ljubiteljev baseball-a, klube ljubiteljev raznoraznih iger (karte, šah, domino, …) in nenazadnje klube ljubiteljev glasbe. Eden takšnih glasbenih klubov je bil “Buena vista social club” v Havani. V njem so naključni mimoidoči glasbeniki preigravali melodije, plesali in se zabavali. Vse je temeljilo na prijetni spontanosti in veselju do hobija v času, ko se na otoku ni dalo nič zaslužiti.
In potem se je leta 1959 zgodila revolucija, ko je vodstvo začelo z nacionalizacijo tujega imetja, zapirali so se kazinoji, nočni klubi in tudi ostali klubi, povezani z hedonističnim načinom življenja, med katerimi se je znašel tudi “Buena vista social club”. V tem času je država začela finančno podpirati nove glasbene zvrsti s politično motiviranim besediščem uperjenim proti imperializmu in ZDA. 
Tako je nastala nova glasbena zvrst “Nueva Trova” in aktivni glasbeniki so se vse bolj aktivirali za razvoj nove glasbene smeri, kjer se je lahko veliko zaslužilo. Tako je tradicionalna glasba (son) začela z veliko hitrostjo propadati in padati v pozabo vse dokler je ponovno ni oživel Američan Ry Cooder in ustvaril novo ero kubanske glasbene revolucije.
Leta 1966 je bil Ry Cooder povabljen v Havano na snemanje albuma v sodelovanju z dvema “High-life” glasbenikoma iz Malija in kubanskimi glasbeniki. Projekt je propadel na samem začetku, ker malijska glasbenika nista dobila kubanskega vizuma. Na srečo in zaradi prisebnosti kubanskih glasbenikov, so spremenili projekt in začeli s snemanjem tradicionalnega kubanskega sona, glasbe, ki so jo nekoč preigravali v klubu Buena vista. Po prvih odigranih skladbah in poskočnih ritmih je Ry Cooder začutil možnost velikanskega uspeha v svetovnem merilu. V naslednjih treh dnevih so organizirali začetek snemanja v Havanskem EGREM studijo, v katerem sta zaprašena oprema in atmosfera ostali nespremenjeni vse od 1950. Končen proizvod, pri katerem je sodelovalo 20 kubanskih glasbenikov, je bil ustvarjen v šestih dnevih, na njem se je znašlo 14 “singlov”, začenja ga Compay Segundov Chan Chan.
Album se prvič znajde na svetovnih prodajnih policah šele 17. septembra 1997 – že takoj kot velikanska svetovna uspešnica. V trenutku je razprodanih prvih 5 milijonov kopij in leta 1998 prejme Grammy-evo nagrado. Leta 2003 ga “Rolling Stone magazine” uvrsti med 500 najboljših albumov vseh časov.
Ry Cooder je tako nepričakovano obudil tradicionalno kubansko glasbeno zvrst “son”, ki se danes ravno zaradi uspeha Buena viste vsakodnevno preigrava na ulicah Kube. Njegov uspeh, ki je požel veliko priznanje po celotnem svetu, ni ostal neopažen niti v ZDA. Zaradi strogega ameriškega embarga je Ry Cooderov obisk na Kubi dejansko nezakonit, zato ga ZDA kaznujejo s finančno kaznijo v višini 25.000 USD. Kljub vsemu je Buena vista ostala njegova največja glasbena izkušnja, Ry Cooder pa takoj za Ernestom Hemigwayem najbolj priljubljeni Američan med Kubanci. Po uspehu leta 1997 so številni glasbeniki iz projekta “Buena vista social club” postali znani kot “Super dedki” in si zagotovili nastope po celotnem svetu, med drugim tudi v Sloveniji, na razprodanem koncertu v Ljubljani, in v ZDA. Super dedki so tako postali kubanski junaki, živeči heroji in redki Kubanci, ki so dobili državno dovolilnico in potni list za potovanje po svetu, neuresničeno željo vsakega Kubanca.
Mnogi izmed prvotne zasedbe Buena viste so v tem času že umrli, a njihova slava je v svetu še vedno močno prisotna. Na trenutke njihove slave se spomnimo tudi Oskarjevi sopotniki na potovanjih Chejeva zgodba in Doživeta Kuba, ko obiščemo Compay Segundov grob v Santiagu de Cuba. Akustična kitara, slamnati klobuk in vrtnice na nagrobnem spomeniku nas spomnijo na njegov zadnji album “Las flores de la vida” in slavne čase Buena viste.
