BOU TAGHRAR, MAROKO
Piše: Alja Mravljak
Na koncu sveta, se zdi, je res slaba cesta. Zadnji kilometri pred koncem se vlečejo in vlečejo. Avtobus vijuga med luknjami in zdi se, da vožnje ne bo konec.
Po tem, ko se pokrajina spremeni iz mesta v tako nežno, prijazno dolino s kasbami, se še enkrat pokrajina zamenja v ozko dolino, polno barvitih bregov na vsaki strani.
Tik pred večerno temo prispemo v najlepšo dolino južnih pobočij Visokega Atlasa. Prispeli smo v vas Bou Taghrar. Cesta se sicer nadaljuje še kilometre, a gre v hrib in za nas je toliko dovolj.
Večer v vasi je (kot vedno) miren. V penzionu se namestimo v sobah, ki so videle že boljše čase. A to je edini penzion in za eno noč bo ravno prav.
Za večerjo Hassan prinese kus kus in kot da nismo jedli že tri dni, napademo skupno skledo. Večer je spokojen. V daljavi se zasliši klic k molitvi in vaški psi počasi utihnejo.
Za nami je dolg dan raziskovanj atlaških dolin in kmalu poniknemo vsak v svojo posteljo. Sanje so sveže tako, kot je svež gorski zrak v sobah.
Še dolgo v jutro je hladno in temačno. Vseeno se odpravimo na sprehod po dolini. Plan je, da osvojimo tudi bližnji vrh, od koder je čudovit razgled na vse konce po dolini in hribih.
Skozi vaške vrtove, kjer se pogovarjamo o namakanju in vrtičkarstvu, počasi napredujemo proti vzponu. Jutro se je medtem že prebudilo in sonce se smeje nad nami. Vzpon ni zahteven. Nekateri med nami so bolj hitri in so skoraj že na vrhu medtem, ko ostali še sopihamo po rdečem kamnu. Korak je težek, teren ni nevaren. Je kot en tak prijazen sprehod ob Savi, a v hrib.
Na vrhu se svet ustavi. Razgled je svež, čist in navdihujoč. Spodaj pod nami so zeleni vrtovi ob reki. Med njimi so skrbno speljani namakalni kanali. Z višine se vidi tu in tam kos rdečkaste zemlje ter tu in tam človeka, ki se sprehaja med nasadi. Tam, kjer se končajo vrtovi, se začne nerodovitna goličava in strmi bregovi rdečih, rumenih in sivih narinjenih skal. Milijone let je potrebovala narava, da je narinila te hribe v fantastične plasti, ki sedaj razkrivajo vso svojo zgodovino. Visoki Atlas je raj za geologe! Tukaj imajo vsega na pretek. Za nas, ki to nismo, pa je narava v Bou Taghrarju samo in resnično – nepozabna. To je ena najlepših dolin Visokega Atlasa (in videla sem jih že malo morje).
Bou Tagrar je eden zadnjih koščkov tega sveta, ki je dostopen po cesti in kljub temu še vedno zelo pristen. Ali imajo vaščani elektriko? Imajo. Imajo telefone? Imajo. In tudi veliko dobre hrane imajo, mošejo in eno medicinsko sestro. In tudi šola je v vasi … a kljub vsemu so ljudje tukaj še zelo tradicionalni, se čisto vsi poznajo med sabo in gojijo svoje običaje daleč od modernega sveta. Moški so pogosto odsotni, ker imajo delo v mestih (in družinam domov le pošiljajo denar), ženske pa imajo veliko dela v vrtovih in domovih in … veliko otrok. V vasi sta dve družini, kjer imata zakonca 20 otrok! Ljudje tukaj so skromni. Že dolgo si želijo boljšo cesto, ki bi bila prevozna tudi pozimi, ko zapade sneg. Drugih želja nimajo. Starejši so malo bolj vdani v usodo in zaupajo vladi, ki je daleč v prestolnici. Med mlajšimi se krepi zavest o tem, da vlada ne vlaga dovolj v obnovo in jim ne zgradi ceste, ki jo potrebujejo. Zaenkrat je to le razmišljanje na druženjih ob čaju … a kdo ve, kam bo vodilo in kako daleč. In ko bo Bou Taghrar dobil boljšo cesto, kaj se bo spremenilo v vasi, če kaj. Bo ostala tako pristno odmaknjena in lepa?
