Bolgarija, melniško vino in ples

Piše: Jernej Trpin

Moj dragi dnevnik!

Prvi dan: Sofija – prestolnica

Dragi dnevnik:

Po jutranjem poletu iz Zagreba sem končno pristal v Sofiji. Toplo sonce me je pozdravilo takoj, ko sem izstopil iz letališča, in že sem začutil tisti znani občutek vznemirjenja, ki pride ob začetku vsakega novega potovanja. Sofija, glavno mesto Bolgarije, me je pričakala z mešanico starodavnega in modernega.

Prva postaja je bila cerkev Svete Sofije, ki je dala ime mestu. Njena starodavna arhitektura, tišina v notranjosti in prijeten hlad v vročem poletnem dnevu so me očarali. Seveda sem obiskal tudi bližnjo slavno katedralo Aleksandra Nevskega, ki je ena največjih pravoslavnih katedral na Balkanu. Zlati kupoli katedrale se svetita pod soncem in veličastno dominirata nad mestom. V notranjosti pa so freske, mozaiki in ikone, ki pripovedujejo zgodbe stoletij. Katedrala mi je dala občutek nekakšne mirnosti in spoštovanja do zgodovine.

Po popoldanskem pohajkovanju po ulicah sem se ustavil v eni izmed lokalnih kavarn. Tam sem prvič okusil lokalne specialitete, kot so banica (listnato testo, polnjeno s sirom) in ajran, osvežilna pijača iz jogurta. Opazil sem, da Bolgari zelo radi pijejo kavni frape. Po okusni malici sem se podal na večerni sprehod po centru in ulici Vitosha, glavnemu nakupovalnemu predelu Sofije, ki zvečer zaživi z različnimi umetniki in glasbeniki na ulicah.

Drugi dan: Rila in Melnik – popotovanje po zgodovini in kulinariki

Dragi dnevnik:

Naslednje jutro sem zgodaj vstal, saj sem imel v načrtu obisk Rilskega samostana, enega najbolj znanih kulturnih spomenikov Bolgarije. Vožnja iz Sofije proti goram je trajala približno dve uri, a je bila vredna vsakega kilometra. Ko sem se približeval samostanu, so se pred menoj začele razkrivati mogočne gore in goste gozdnate pokrajine. Rila je pravi biser narave.

Samostan, ki je skrit med gorami, me je že na prvi pogled očaral z barvitostjo in unikatno arhitekturo. Notranjost dvorišča je obdana z barvitimi freskami, ki prikazujejo verske zgodbe in prizore iz življenja svetnikov. Tišina in spokojnost sta me prevzeli. Hodil sem po dvorišču, opazoval menihe v molitvi in začutil globoko povezanost s tem starodavnim krajem. Občudoval sem tudi samostansko knjižnico, kjer hranijo starodavne rokopise, in imel priložnost spoznati nekaj zgodovine bolgarskega duhovnega in kulturnega življenja.

Pot sem nadaljeval proti jugu, pri grški meji pa so moje brbončice okusile slastno vino. Gre za posebno vrsto vina iz mesta Melnik, ki je znano po svojih vinogradih. Vino je imelo močan okus, z rahlo zemeljskimi podtoni, ki so se lepo povezali s hrano. Kot ljubitelj vina sem bil prijetno presenečen nad bogatostjo okusa in unikatnostjo tega lokalnega proizvoda, ter eno steklenico spravil v svoj nahrbtnik. Da bo ostalo za spomin na prekrasno pokrajino.

Zvečer sem se v Sofiji sprehodil do predstave, kjer so prikazali bolgarske ljudske plese. Ena izmed najlepših izkušenj je bil tradicionalni ples horo. Skupina plesalcev, oblečenih v tradicionalna oblačila, je zavzela plesišče in se v enotnem ritmu zavrtela okoli. Občutek skupnosti in energije, ki jo prinese horo, je nekaj izjemnega. Glasba, ki spremlja ta ples, je poskočna in vesela, in še preden sem se zavedel, sem se tudi sam znašel v krogu plesalcev.

Tretji dan: Tarnovo – mesto starodavnih carjev

Dragi dnevnik:

Naslednja postaja na mojem potovanju je bilo mesto Veliko Tarnovo, nekdanje bolgarsko kraljevsko mesto, ki leži na hribih ob reki Yantri. Prvo, kar te presune, ko prispeš v Tarnovo, je njegova lega. Mesto se razprostira čez hribe, s starodavnimi kamnitimi hišami, ki se držijo pobočij, in spektakularnimi razgledi na dolino.

Sprehod po tlakovcih starega mesta me je popeljal skozi ozke uličice, mimo trgovin z ročno izdelanimi spominki in lokalnimi obrtmi. Staro Tarnovo ohranja duh srednjeveške Bolgarije. Obiskal sem Tsarevets, starodavni grad, ki je nekoč služil kot sedež bolgarskih carjev. Vzpenjajoča se pot proti gradu je razkrivala vse več veličastnih pogledov, na vrhu pa sem bil nagrajen z dih jemajočim razgledom na celotno mesto in okolico.

Četrti dan: Plovdiv – Rim v Bolgariji

Pot iz Tarnova proti Plovdivu je bila razmeroma kratka in prijetna. Na poti se vidi polja vrtnic in tračanskih grobnic, ki so oblikovala identiteto Bolgarov. Plovdiv, eno najstarejših mest v Evropi, ima bogato zgodovino, ki sega več kot 6000 let nazaj. Mesto je znano po svoji starodavni rimski dediščini, zato sem komaj čakal, da se sprehodim po ulicah stare krščanske četrti.

Najprej sem obiskal rimski amfiteater, ki je eden najbolje ohranjenih amfiteatrov na svetu. Ko sem stopil med starodavne kamnite sedeže, sem si skušal predstavljati, kako so se tu včasih odvijale predstave. Veličina in lepota tega prostora sta mi vzeli sapo. Amfiteater še danes uporabljajo za koncerte in druge dogodke, kar me je navdušilo – kako neverjetno je, da starodavni prostor še vedno služi sodobnim potrebam. Rimski forum in stadion, spomin na mogočne sprejeme, druženja in gladiatorske boje. Vse je danes pokopano pod sodobnim mestom.

Po obisku antičnih znamenitosti sem se podal v staro mestno jedro, ki je polno barvitih hiš v bolgarskem renesančnem slogu. Vzdušje starega Plovdiva je izjemno – kamnite ulice, trgovine z umetninami in ročno izdelanimi izdelki ter prijetne kavarne, kjer se lahko ustaviš in uživaš v kavi ali kozarcu vina.

Zadnji večer mojega potovanja po Bolgariji sem preživel v miru, po dobri hrani me je čakal sprehod po glavni ulici, kjer sem ob kozarcu vina lahko strnil misli, ki so se mi porodile ob vseh doživetjih, ki sem jih nabral v preteklih dneh. Bolgarija me je prevzela s svojo bogato zgodovino, gostoljubnimi ljudmi, čudovitimi pokrajinami in okusno kulinariko. Najbolj pa sem se naučil, kako pomembno je ohraniti in praznovati svojo kulturo – nekaj, kar Bolgari počnejo z veliko ponosa. Potovanje po malem delu Bolgarije me je napolnilo z občutkom povezanosti s preteklostjo in sedanjostjo, in vem, da se bom še vrnil v to čudovito deželo.