Piše: Oskar Savarin
VZPON na ADAMOV VRH NA ŠRILANKI
Včeraj sem bil na Adamu že osmič. Vsakič me izkušnja pretrese in vzvalovi prav vse moje čute in plasti; tudi tiste, ki jih razum ne more dojeti. Brez vzpona na Adamov vrh je vsako potovanje po Šrilanki zgolj potovanje po še eni izmed mnogih dežel. Noge me bodo bolele še nekaj dni in s sopotniki bom težko sestopal z avtobusa. A smo si edini – bilo je vredno vsake stopnice! Brez Adamovega vrha je doživetje Šrilanke kot hrana brez soli.
Vzpon na Adamov vrh (2220 m) je višek vsakega doživetega potovanja po Šrilanki. Adamov vrh leži v odmaknjenem delu šrilanškega višavja, sredi najlepših čajnih nasadov. Atraktivna špička se v obliki Matterhorna slikovito dviga visoko nad okoliške hribe. Simbolno je Adamov vrh sveto mesto vseh štirih otoških ver – budisti ga imenujejo Šri Pada, saj naj bi bil na njem za dober meter dolg odtis Budinega stopala. Za otoške muslimane in kristjane pa je Adamov vrh kraj, kjer naj bi na zemljo sestopila Adam in Eva potem, ko ju je Bog izgnal iz raja.
Mene pot nanj spominja na Budino vizijo osebnega razvoja. Prvo uro gre za bolj položen dostop, kjer je množica štantov in počivališč. Prvi del simbolizira počasen razvoj človeške celovitosti, v katerem so spoznanja bolj naključna, saj se človek izgubljen v svetu čutnih iluzij zavestno ne posveča sebi in svoji notranjosti. To simbolizirajo lotusove korenine, ki so globoko zakopane v življenje v blatu. Prav nam je.
Potem pride do ključnega prehoda (po Budi je to vstop v potok), v resnici pa gre za most čez potok. Od tu se začenja strma neprekinjena dolga in neizprosna stopničasta pot k vrhu. Kdor nanjo enkrat vstopi, več ne izstopi, temveč slej ko prej pride do vrha. Po Budi je to osebni razvoj ozaveščene duše, ki poleg običajnega življenja posveča pozornost tudi razkritju življenjske iluzije in iskanju pravega smisla življenja ter bivanja v skladu z njim.
Pot je intenzivna in brez predahov, le stopnice in stopnice, in stopnice in stopnice, in stopnice in stopnice. Vsaka stopnica simbolizira eno spoznanje; vsako spoznanje spreminja pogled na svet, življenje in samega sebe. Vsaka stopnica je lahko eno življenje ali le hip v njem… Z vsako stopnico osebnega razvoja (vzpon na Adama) se med nami – romarji nanj – izgubljajo razlike. Vse bolj smo v istem zosu, vse bolj se borimo sami s seboj in vsako stopnico posebej; vse bolj se med nami širi sočutje in empatija, razumevajoči in bodrilni pogledi, trepljanje in mrmranje drugemu češ, saj ni več daleč do vrha. Z vsako stopnico je vse manj pomembno v koga veruješ in kakšne barve kože si, kateri jezik govoriš…
Potem pride na zadnji tretjini odsek poti, ko vsakdo ob poti vleče svojo nit. In glej ga zlomka – vsaka nežna nit ne pomeni nič, vse skupaj pa so NEKAJ.
Tik pod vrhom smo. Vsi smo že zelo utrujeni. Vsaka prehojena stopnica je napor in osebna zmaga. Vrženi smo iz sfere udobja v preseganje za višji cilj. Preko 50.000 sopotnikov nas je združenih v povsem nesmiselni aktivnosti – hoji na Adamov vrh. Zmaga zavesti nad razumom. Presežno!
Vzpon na Adamov vrh me spominja na potovanje. Vzpon na Adamov vrh tako kot potovanje lahko naredimo hitro in zmagovito – zbrzimo mimo utrujenih množic, naredimo fotko na vrhu in zbrzimo nazaj v dolino češ, še en cilj, še ena dežela je osvojena. Pravi smisel vzpona na Adama pa je počasno celostno romanje na vrh, ko se začutimo v vseh plasteh in skupaj z množico doživljamo tudi čustveno katarzo, ki nas prečisti in napolni z inspiracijo, da se še z večjim veseljem potem vrnemo v izzive domačega življenja.
Komaj čakam, da se nanj vzpnem še devetič!
Lep popotniški pozdrav iz Šrilanke,
Oskar
Invalid Displayed Gallery