Piše: Renata Drolc
Kazahstan je največja država osrednje Azije, z bogato zgodovino in zanimivimi tradicijami. Vse do časov Sovjetske zveze je večina prebivalstva živela nomadski način življenja. Težko, a preprosto življenje v šotorih iz filca, z malo materialne lastnine, a z velikimi čredami ovac in konj, se odraža tudi v njihovi tradicionalni hrani še danes, čeprav tak način življenja tam živi le še peščica ljudi.
Kazahska pojedina se običajno imenuje dastarkhan, kar je pravzaprav ime nizke mize, okoli katere so Kazahi tradicionalno sedeli na tleh ali naslonjeni na blazine in jedli. Na podeželju je ta način prehranjevanja še vedno pogost.
Jed, brez katere si kazahstanske pojedine ne moremo predstavljati, je beshbarmak. V času, ko je bilo meso dragoceno, so beshbarmak pripravljali samo ob posebnih priložnostih: porokah, obiskih spoštovanih gostov ali ob praznovanju uspešnega lova. Danes se jo pripravlja pogosteje, običajno takrat, ko se zbere večja skupina ljudi.
Ime dobesedno pomeni “pet prstov” (od turške besede beš – pet in barmak – prst), kar se na srečo ne nanaša na sestavine, ampak na način prehranjevanja z rokami, brez pribora. To je jed iz kosov konjskega mesa ali ovčetine, ki se postreže s ploščatimi testeninami, kuhanimi v juhi. Običajno jo postrežejo v velikem krožniku, postavljenem na sredino mize. A beshbarmak ni samo jed, ampak tudi način postrežbe in prehranjevanja.
Obred se začne tako, da najprej zakoljejo ovco (ali konja) in jo več ur kuhajo skupaj s čebulo in začimbami v železnem kotlu (kazan), ki je bil nekoč med najdragocenejšimi predmeti nomadskih družin. Tako dobijo okusno juho (sorpa), ki jo kasneje postrežejo v manjših posodicah. Nato gostitelj postavi kuhano ovčjo ali konjsko glavo pred častnega gosta, ki z nje odreže različne kose mesa in jih razdeli ostalim za mizo. Kdo dobi kateri kos, je odvisno od spola, starosti in položaja v družini. Najstarejši in bolj spoštovani dobijo svoje kose prvi. Srečni gost je tisti, ki dobi oči. Po navadi otroci dobijo kose ušes, da bodo dobro poslušali starejše, nikoli pa ne dobijo možganov, da ne bi postali šibki. Jezik dobijo najmlajša dekleta, kar jih opominja, naj ne govorijo preveč. Mlajši moški razdelijo tudi druge kose mesa: starešine po tradiciji dobijo koščke stegnenice, starejše ženske pa repno mast debelorepe ovce. Kosi stegen in pleč gredo mlajšim odraslim. Nazadnje nekaj preostalega mesa ločijo od kosti in ga primešajo rezancem. Prvi z obedom začne najstarejši moški, nato pa lahko začnejo jesti tudi drugi. Vsi jedo z rokami iz istega velikega krožnika. Da je pojedina prava, jo spremlja tudi tradicionalna glasba, petje in živahen klepet.
Nekoč je bil ta obred priložnost za vzpostavljanje zavezništev, krepitev družinskih vezi in opomin, da je skupnost bistvena za preživetje posameznika. Deljenje jedi z rokami iz iste sklede utrjuje zaupanje in spoštovanje – temelja kazahstanske družbe. Kljub globalizaciji je jed ohranila avtentičnost, postala nacionalni ponos in most med mestnim in podeželskim prebivalstvom države. V njej se skriva duša Kazahstancev in spomin na čase, ko so s svojimi čredami še teptali neskončno stepo.
