Piše: Alja Mravljak
Včasih se odpravimo v mesto na vodi (kot radi pesniško imenujejo Benetke). Čeprav so nam tako blizu, pogosto razmišljamo, da ravno zato, ker so tako blizu, nima smisla potovati tja. Z našimi skupinami največkrat obiščemo Benetke na poti kam daleč stran, a obiščemo vedno le letališče. V najboljšem primeru beneški Canal Grande uzremo iz letala, ko to vzleta ali pristaja. Ko smo na poti na potovanje, se nam zdi, ko prispemo na letališče, kot da smo eno tretjino že prepotovali, a ko se vračamo domov, smo ob pristanku na beneškem letališču praktično že doma. In ne eno ne drugo ne drži za mesto.
Benetke niso Italija. No, geografsko- politično, seveda spadajo pod Italijo … a vzdušje in arhitektura in navade, ter celo jezik … so fantastična mešanica evropskega in orientalskega. Celo zasnova mestnih ulic (labirint kanalov) je, kot bi obiskali kakšno od enako starih arabskih mest (medin), kjer je varnost mesta odvisna od zapletenosti uličnega sistema in kjer se bogastvo posmeznih družin vestno skriva pred očmi javnosti za zaprtimi vrati in starimi fasadami nič kaj razkošnega izgleda. Benetke so mesto čarovnije in magičnosti. In niso za vsakogar!
Če vas moti gneča in ozke ulice, ter če radi hodite po svetu in se pritožujete nad visokimi cenami, potem skoraj gotovo ne boste uspeli uzreti te magije. Benetke po navadi nagovarjajo le tiste, ki znajo kljub pestremu dogajanju na glavnem trgu in prometu gondol na kanalih prisluhniti šepetanju uličic in pljuskanju vode ob stare hiše kanalov. Nekoč je nekdo zapisal, da so Benetke kot ljubica, ki se je nikdar ne naveličaš in težko se ne bi strinjala s tem opisom.
Glavni trg (in edini, ki je imenovan Piazza, vsi ostali so Campi) je dnevna soba mesta. Imenuje se Markov trg, saj ob eni stranici ponosno varuje relikvije enega od evangelistov krščanske vere, svetega Marka. Relikvije so varno spravljene tam že vse od leta 828, ko so jih iz njihovega prejšnjega nahajališča ukradli Benečani in prinesli sem. Nad njimi so zgradili eno najlepših cerkva na svetu. Tudi če za vas obiski cerkva niso preveč vznemirljivi, obljubim, da vas ta cerkev ne bo pustila hladne! Baziliko preveva vzdušje skrivnostnega bizantinskega obredja. Ob sprehodu skozi cerkev imaš ves čas občutek, da te nekdo opazuje, a nikdar ne ugotoviš, kdo bi to bil. Poleg tega te spremlja čudoviti lesk, ki prihaja iz številnih, s pozlačenimi mozaiki okrašenih kupol. Doživetje je nadzemeljsko! Benečani so prekosili sami sebe z gradnjo in okrasjem te cerkve. To je najpomembnejša (med mnogimi) cerkvami v mestu!
Seveda si stavba zasluži primerno okolico. Tik pred slavnostnim vhodom se očesu odpre trg Svetega Marka. Brez pretiravanja lahko napišemo, da je trg pravzaprav nastal kot oder, na katerem se je marsikaj dogajalo. Za voditelje Benetk (imenovane Doži) je bil to prostor velikega pomena, na katerem so se kazali svojemu ljudstvu in ga nagovarjali z razkošjem svojih oblačil in kompliciranim protokolom. V tem niso niti malo zaostajali za bizantinskimi cesarji (znanimi po najbolj razkošnih dvornih ceremonialih v zgodovini človeštva). Dož se je s spremstvom nekaj stotih izbrancev in dvornim osebjem tukaj kazal svojemu ljudstvu in ga s tem prepričeval v uspešnost Republike Serenissime (beneške republike). Na trgu so Benečani zgradili razkošno stensko uro, ki s svojim mehanizmom zavzema celotno poslopje, ter pokončen Campanille zvonik, ponos in luksuz gradnje zgodnjega srednjega veka (tako kot je še danes vsak nebotičnik).
Markov trg se splača doživeti zgodaj zjutraj (pred 9.30h, ko začnejo odpirati lokale in se hitro začne polniti), ali pozno popoldan. Večerno vzdušje pa je nekaj najlepšega, kar si lahko v Benetkah človek privošči … sploh če imate radi klasično glasbo v živo in romantično osvetlitev izza arkad …
