Piše: Tadeja Korošec
Kaj nam najprej pride na misel, ko pomislimo na Maroko, to živahno 38 milijonsko severnoafriško državo? Morda kamele in puščava? Morda bližina Gibraltarja in španski enklavi znotraj maroške države? Ali pa s kano poslikane roke mladih nevest in berberski filigransko dodelan nakit, ki jih krasi? Seveda, vse to je Maroko. A nikar ne pozabimo še na tradicionalne okuse in pšenični zdrob, ki uokvirja mejo deželam Magreba. In tako kot ni Maroka brez kuskusa, tako tudi ni pravega Maroka brez barantanja.
Barantanje je ena od družabnih aktivnosti, s katero se srečaš takoj, ko stopiš iz mehurčka avtobusa. In kar je najboljše – igra se v istem trenutku tudi zares začne in ti si vanjo 100% vključen, ves čas. Gumb za »Stop igro« kajpak ne obstaja.
Na začetku se nam barantanje zdi nesmiselno: izguba časa; preveč agresivno; poseganje v naš osebni prostor; po domače skoraj »nateg«. Ampak, hočeš nočeš, naslednjih osem dni brez tega v Maroku enostavno ne gre. In bolj ko vstopaš v umetnost barantanja, bolj osupel odkrivaš, kakšni mojstri prodajnih tehnik so Maročani, koliko jezikov govorijo, celo slovensko(!) – na tej točki se nam navadno že prikupijo – ter seveda, koliko čudovitih rokodelskih izdelkov imajo. Večkrat, ko hodim mimo (pre)polnih soukov, ki se kar šibijo pod količino prodajnih artiklov, se mi porodi vprašanje, ali se bo vse to v tem življenju kdaj prodalo. In takšnih sukov je v medini, starem utrjenem mestnem jedru, nanizanih … prav tako veliko kot je prodajnega programa v njih – neskončno.
Trgovanje – v krvi že od nekdaj
Trgovanje imajo avtohtoni prebivalci Maroka, Imazighen (s konotacijo obarvano bolj znanim imenom Berberi), v krvi že od vedno. Zaradi lege svoje domovine ob Sredozemskem morju, trgovski avtocesti starega veka, so s feničanskimi in kasneje kartažanskimi kolonijami, ustanovljenimi na obalah severne Afrike, trgovali že kar nekaj stoletji pred prihodom Rimljanov. Kasneje so se v več valovih v Maroko naselili tudi Judje, ki so se z domačini, Imazighen, dobro razumeli, predvsem pa so imeli oboji velik smisel za trgovino ter so se na ta način dopolnjevali. Za povrh je tukaj že od starega veka dalje potekala Transaharska trgovina, ki je povezovala dežele podsaharske in severne Afrike, in se obdržala vse tja do 18.st. Zdaj lažje razumemo, da so bila maroška lokalna plemena s trgovanjem neločljivo povezana že od nekdaj in to se je ohranilo vse do danes. Če domačine vprašate, po čem se Imazighen ločijo od Arabcev, lahko pričakujete ponosen odgovor, da so Imazighen boljši trgovci.
Kako se pravilno baranta?
Zdaj pa se prestavimo na bazar, sredi medine, med suke; vse okrog nas je malo morje krasnih, barvitih, lično izdelanih domiselnih stvari, katere bi v tem trenutku človek vse odnesel domov, v še dveh dodatno nakupljenih kovčkih, tako je vse ljubko – a v resnici seveda niti ene od teh stvari ne potrebuješ, ampak to se ugotovi šele doma.
Kako se v takem okolju pravilno baranta? Splošnega pravila kakopak ni. Vsakdo morda najti nek svoj pristop, ki mu bo udoben in bo izhajal iz njega. Predvsem je treba pri celotnem procesu prijazno nastopiti in sproščeno uživati. Ko sem bila kot študentka sama prvič v Maroku, so me prijatelji, ki so že bili v Maroku, opremili z navodili, kot je »Deluj nezainteresirano.«, »Vedno začni s polovično ceno.«, »Ne se dat.«, »Tebe itak lahko vsak okrog prinese.«, itd. Pa mi je bilo takrat tako neprijetno barantat, da raje nisem nič kupila, kot pa da bi barantala. No, na srečo se stvari z leti vendarle tako ali drugače spreminjajo in mi z njimi, tako da smo začeli tudi barantati. In pri tem odkrivati vse pozitivne učinke vstopanja v resničnost dežele tudi preko barantanja. Taktika nižanja na polovično začetno ceno se seveda obnese, saj se s tem prebije led in s prodajalcem se slej ko prej na neki točki srečata – ali pod spodnjo ali nad zgornjo polovico cene. Nekdo na koncu popusti, odvisno od tega, »kako nujen za preživetje« je predmet nakupa za nas.
Mnogokrat se zgodi, da prodajalec pride za tabo, ko že odhajaš iz trgovine in ti ponudi »najboljšo ceno« – ali pa se to tudi ne zgodi, po navadi takrat, ko na takšno nakupovalno/potrošniško taktiko računamo. To nam seveda sporoča, da je bila naša ponujena cena, ki smo jo bili pripravljeni plačati, vendarle prenizka. Ja, tudi maroški prodajalci imajo svojo mejo. In seveda ceno. V primeru, da je nakup uspešno opravljen, pa je občutek, da si nekaj zbarantal, več kot zmagovalen. Lahko rečemo, da je takšna stvar takoj več vredna, saj si si jo moral na nek način – prislužiti. In tako sta zadovoljna oba s prodajalcem.
Tudi če želiš stvar takoj kupiti, ne gre kar tako
Včasih smo za kakšno stvar pripravljeni že kar na začetku odšteti toliko, kolikor je bila ponujena začetna cena. Ne bodite presenečeni, če bo presenečen tudi prodajalec, in vam izdelka enostavno ne bo hotel prodati. »Hej, barantaj malo, to je vendarle v moji kulturi!« ali kaj podobnega zna biti njegov odziv.
Kako že gre tisti pregovor? Ko si v Rimu …
Kdo od naših prodajalcev doma si danes sploh še vzame čas?
Barantanje in obisk v enem samem suku lahko traja – dolgo. Morda še malenkost dlje, če smo kupci ženske. Prodajalci so namreč praviloma moški, ki vztrajno in spoštljivo stojijo zraven, ali se vmes morda vseeno že usedejo, ti umirjeno in potrpežljivo že X-tič ponovijo, da je zadeva kvalitetna, točno tvoja številka, ročno narejena v Maroku in da drugje (niti pri sosedu!) tega nikakor ne dobiš v takšnem formatu »price performance«. Zraven seveda teče debata še o tem od kod si, koliko prijateljev ima tam, pa še marsikakšna tematika se zna odpreti. Nekako tako kot pri frizerju, ko poleg nove frizure na koncu stopiš skozi vrata salona tudi poln novih informacij o okolici in ljudeh, ki jih sploh ne poznaš, a se ti zdi da jih – od takrat naprej. Skratka, maroški prodajalec se kupcu vsekakor posveti. Na koncu včasih ponudi še čaj. Plačilo se lahko opravi v dirhamih, evrih, mešano, pa še s kartico. Včasih pošljejo tudi po pošti. Ja, kupec je v Maroku neka posebna kategorija ljudi.
Nepozabna izkušnja s sopotnico
Na nekem potovanju sem se z eno od sopotnic v Marakešu znašla na bazarju pri prodajalcu torbic. Njuna interakcija je trajala natančno 40 minut in bila ves čas aktivna, čuječa in prisotna, z nižanjem cene enega in višanjem drugega, pa potem polna kar nekaj »Ah, saj je v bistvu ne rabim« stavkov, odhoda iz trgovine, prihoda nazaj, hvalnice na račun njenih oči, ponudbe, da ostane kar pri njemu v Maroku, več » my last best price«-ov, in potem na koncu vendarle tudi – nakupa. Celotno vzdušje tega 40 minutnega barantanja, kajti moja potnica je bila »ta prava«, in se ni dala(!), najbolje zaobjame kar stavek, ki ga je prodajalec navrgel enkrat vmes, med njunim dvobojem, z velikim (na)smehom: »Madame, I try to make you happy, but you make me tired!« Iskrenost nima cene. 😊
Če vas je po branju vsega tega zamikalo barantanje v Maroku, si ga vsekakor privoščite, saj je to prvovrstna izkušnja, ki poskrbi za marsikateri humoren spomin. A pozor, naj vam barantanje ne pride v kri – sploh, ko se vrnete v Slovenijo. Domača resničnost morda ne bo tako dovzetna za to. In pa predvsem, za barantanje si je treba vzeti čas – in tega si domačini nedvomno znajo.
Kaj pa mi? Morda je to za nas največja lekcija.
