Azorska botanika pozimi
Piše: Senad Osmanaj
Piše se december, čas ko bi človek pomislil, da so cvetoča polja in travniki utonili v zimski sen, čas ko kričeče življenjske barve zamenjajo sivo-mrtvaške zimske barve in čas ko se Azori zazrejo v zimski sen brez turizma in s tem povezanega živ žava.
Tokratna topla zima je presenetila našo zadnjo azorsko skupino. Že iz zraka pred pristankom se je v modrini Atlantskega oceana kazal kontrastni živo-zeleni otok Sao Miguel, otok mogočnih pašnikov in še vedno razcvetelih rož, v posameznih mikro klimatskih žepkih in urejenih botaničnih parkih. Presenetil nas je prvi vdih prijetnega toplega zraka ob izstopu iz letala, nato pa prvi pogledi na cvetoče rastline. Kakšen prijeten kontrast življenju doma, za trenutek skupaj pomislimo!
Ali bomo videli modrikaste hortenzije, pa roza azaleje, oranžne aloa vere, pa več barvne kamelije, rumeni divji ingver, kaj pa večno zelene kriptomerije, endemične Eriko Azoriko, Mirico Fayo pa Lovorjeve gozdove … kaj pa invazivne latane, avstralske palme, čilensko rabarbato, super plezalko modri slak, kaj pa …? Seveda bomo, kljub večno topli zimi, ki je potrkala na vrata, vse to videli, a močno okrnjeno. Največ priložnosti, da vidimo cvetoče rastline, se kaže na vzhodni zavetrni strani visokih vulkanov, v fažah s posebno mikro klimatiko podobni tropski, ob urejenih panoramskih razglediščih in seveda v vzdrževanih botaničnih parkih. Želel bi izpostaviti dva:
Terra Nostra botanični park Furnas je uvrščen med najlepše evropske parke in se nahaja v kraterju velikega vulkana Furnas, premera cca 12 km, s subtropsko in na trenutke tropsko klimo, zaščiten pred močnimi vetrovi in zasajen na rodovitni vulkanski prsti pod strogim več-generacijskim nadzorom najboljših botanikov, že več kot 200 let. Tukaj se nahaja celovita zbirka endemičnih azorskih rastlin in posebne zbirke praproti (s skoraj 300 različnimi vrstami), največjo zbirko kikladov v Evropi (Sagovci – palme s 85 različnimi vrstami), najbolj izjemno zbirko kamelij na svetu (z več kot 600 različnimi vrstami), zbirko skoraj 100 različnih bromelij in končno vrt Vireya – malezijski rododendron, s prikazom čudovitih barv, skozi vse leto. V zadnjih nekaj letih so ustvarili še bambusov vrt in zgradili umetno jezero za gostovanje velikanske lilije – Victoria cruziana, vodne rastline iz družine Nymphaeaceae, s severa Argentine, Paragvaja, Brazilije in Bolivije, ki živi edino tukaj na odprtem in nikjer drugje na Portugalskem. Ta lilija zraste do enega metra v premeru, njeni cvetovi pa preživijo zgolj 48 ur. Zadnji izmed uspešnejših botanikov je bil Jose do Canto, mož ki je zaslužen za aklimatizacijo čajevca, ananasa, kriptomerije, kamelije in drugih vrst. Da je doživetje botaničnega vrta še pristnejše in obiskovalcu ugodnejše, poskrbi velik termalni bazen z otočkom in temperaturo, z železovimi minerali bogate vode, med 35 in 40 stopinjami.
Mimogrede, a ste vedeli da je začetnik izgradnje tega vrta Thomas Hickling, častni konzul Amerike, ki zasadi prvi ameriški hrast, rastoč še danes? Da, na Azorih je postavljeno prvo ameriško konzularno predstavništvo in je še vedno delujoče.
Botanični vrt Jose do Canto v Ponta Delgadi nosi ime po velikem botaniku Jose do Cantu, ki je aklimatiziral številne nepoznane vrste rastlin in otoku zapustil veliko knjižno zbirko (18.000 knjig) na čelu z enim najstarejših izvodov Os Lusiadas, najbolj znanega portugalskega knjižnega dela, ki govori o potovanju Vasca de Gamme v Indijo. Napisal ga je Luis Camoeša, največji portugalski književnik. Ta vrt se nahaja tik ob predsedniškem domovanju in se za razliko od zgoraj omenjenega bohoti predvsem s številnimi raznolikimi drevesnimi vrstami. Mene vedno znova najbolj navduši ogromni fikus z mogočnimi zemeljskimi koreninami.
Kljub temu da Azori pozimi na videz spijo zimski sen, je narava tukaj vedno spektakularna in živa, za kar poskrbijo ugodne temperature prisotne čez celo leto, dovolj vlage, bogata vulkanska prst in predvsem strast ljudi za botaniko in skrb za urejanje življenjskega prostora otoka. Otok Sao Miguel je zato naklonjen obisku tudi pozimi, ko se preživele in dobro skrite rastline še vedno mogočno postavljajo in bohotijo v vsemogočih barvah mavričnega spektra.
