Piše: sopotnica Helena Žagar
Potovanja na Doživete Azore >>
Azori. Devet drobnih koščkov zemlje, raztresenih sredi Atlantika, a vsak od njih nosi svojo dušo, svoj ritem, svojo paleto barv.
Poskusiti strniti v nekaj odstavkov vse obraze narave, ki jih ponuja to otočje, je skoraj nemogoče. Azori so svet zase – bujni, raznoliki, z nikoli prehudo vročim in nikoli prehladnim podnebjem. Otočani so, tako kot njihovi otoki, posebni: na prvi pogled nekoliko zadržani in odmaknjeni, a ko jim pustiš čas, se razcvetijo v pristen nasmeh. Njihov svet, vklenjen med divji Atlantik na eni strani in vulkane na drugi, je hkrati neukročen in krhek – in oni so tisti, ki ga s ponosom varujejo.
Azori niso samo otoki – to je pravi kalejdoskop narave, kjer se barve, zvoki in vonji prelivajo v vsako minuto dneva. Vsak otok ima svoj ritem, svojo melodijo. Vsak te prevzame na čisto svoj, edinstven način.
Če bi hotela napisati samo en stavek o vsakem od čudes narave, ki sem jih srečala na štirih otokih, bi se tale sestavek precej hitro spremenil v knjigo s petsto stranmi. Zato se bom strnjeno dotaknila le posameznih točk, ki so se mi med vsemi lepotami najbolj vtisnile v spomin (in srce).
Faial – med lavo in legendami
Capelinhos, najbolj zahodna točka Evrope, je vulkanski novorojenček, ki te spomni, kakšna mojstrica oblikovanja je narava. Hoditi po svežih plasteh lave, ki jih je izbruh leta 1957 na novo narisal v pokrajino, je kot moderen sprehod v pradavnino – občutek je tako nezemeljski in hkrati povsem resničen.
Otoška »prestolnica« Horta pa na drugi strani ponuja povsem drugo zgodbo: živahna marina, prekrita z grafiti mornarjev z vsega sveta, večerja pri Genuínu – prvem Portugalcu, ki je sam obplul svet, in to kar dvakrat, ter seveda Petrov gin v Sport baru, pri najbolj znani otoški družini. Vmes pa številni griči, pohodne poti, tolmunčki, zalivi in pisane hišice … vsak od njih kliče po pozornosti in občudovanju.
Skupaj z razigrano družbo smo prvi večer že »zapirali lokal« – smeh, klepet in občutek, da je otok za trenutek naš.
Pico – srečanje z velikani oceana
Pico, otok, kjer »domuje« najvišji vrh Portugalske, je vulkanska veličina. Njegov vrh, ki se je večkrat skrival v meglicah, je bil kot obljuba – nedosegljiv, a vedno prisoten. Med vinogradi, zasajenimi v črno lavo, sem se počutila, kot da hodim po drugem planetu. Tukaj narava pokaže, kako ustvarjalna je, ko iz neplodne lave nastane najrodovitnejša zemlja, ki rodi trto in vino.
Na Picu sem prvič resnično začutila veličino oceana. Ko se pelješ s čolnom na odprto morje, kjer te pričaka cela druščina kitov in delfinov, je to doživetje zase. Ob občudovanju teh mogočnih sesalcev, ki domujejo v vodah okoli otokov, se iz misli nikakor ne uspejo povsem iztrgati kruti prizori krvavega morja iz preteklosti, ko je bilo tu eno od središč kitolova. Duša se potolaži ob zavedanju, da je to – vsaj v tem delu sveta – le še grd madež iz preteklosti.
Pomirjujoče je videti, kako spoštljivo danes otočani pristopajo k mogočnim bitjem, ki so jih v preteklosti skoraj izkoreninili. Čeprav njihovo prisotnost še vedno uporabljajo kot vir zaslužka, so opazovalne ekspedicije usmerjene v sobivanje in skrb za ohranitev morskih velikanov v teh vodah. Čoln se nikoli ne zapelje preblizu, nikoli predolgo – le toliko, da dobiš občutek, da si za trenutek sprejet v njihov čarobni svet.
Delfini, ki skačejo kot plesalci v baletni predstavi, in kiti glavači, ki ob slovesu »pomahajo« z repom … trenutki, ki te prevzamejo z mešanico hvaležnosti, ponižnosti in spokojnosti. Takrat se spomniš, da so to trenutki, ko odložiš telefon in ne poskušaš več ujeti najboljšega posnetka. Namesto tega samo vpijaš mogočno lepoto teh bitij in se skušaš zliti s svetom, ki te obdaja.
São Jorge – zeleno srce Azorov
Otok, ki me je med vsemi štirimi obiskanimi najbolj očaral. Gozdovi lovorikovcev, šumeči slapovi, strmi klifi, pašniki s kravami in praproti velikanke, ki te s svojo prazgodovinsko pojavo odpeljejo v svet Jurskega parka. To je otok, kjer dobi izraz »petdeset odtenkov zelene« povsem nov pomen.
In potem hortenzije … tisoči cvetočih grmov v modri, roza, beli in vijolični barvi, raztreseni ob cestah, pohodniških poteh, travnikih in pašnikih. Kamorkoli se obrneš, je kot slikarsko platno v živo. Ko se te barve povežejo z zelenimi pašniki, črno vulkansko zemljo in belo-modrim oceanom, še enkrat več ostaneš brez besed – le srkaš vso lepoto vase, se usedeš, globoko vdihneš in ustvarjaš spomine.
To je barvni raj, ki ga ni mogoče ujeti v besede ali fotografije; treba ga je preprosto doživeti.
São Miguel – živahni brat
In nato São Miguel – največji in morda najbolj razgiban otok. Pohodi do razgledov, kjer se je odprl pogled na jezera v kraterjih, so me vedno znova navdušili. Lagoa das Sete Cidades, z zelenim in modrim jezerom, je bila kot pravljica v resničnem življenju. Tukaj se barve ne le ujemajo, ampak se med seboj pogovarjajo.
Poleg narave pa tudi živahnost – ravno v času našega obiska je mesto preplavil festival piva. Pestro dogajanje, glasba, smeh in druženje z domačini so dodali tisti človeški, sproščeni kontrast vsem tihim trenutkom, preživetim v naravi.
Za konec …
Ko se dan na Azorih nagne proti večeru in se prvi odtenki zlata razlijejo čez neskončne zelene valove gričevja, te preplavi občutek, da si priča nečemu večjemu od sebe. Otoki so kot živa pesem – vsaka dolina, vsak slap in vsak vetrič, ki zadiha iz Atlantika, ti zašepeta zgodbo o moči narave in o njenih skrivnostih, ki jih človek nikoli ne bo v celoti obvladal.
In vendar otoki niso zgolj prizorišče neukročene narave, temveč tudi dom ljudi, ki tu vsak dan živijo v sozvočju z zemljo, morjem in nebom. Njihova preprostost odraža ritem otoka – nič ni pretenciozno, nič ni narejeno za množice. To je kraj, kjer namesto vrveža turističnih kolon najdeš spokojne poti, samotne razglede in kotičke, kjer si narava in človek podajata roko.
Azori so otoki neskončnih možnosti – za pohodnike, ki iščejo skrite poti med meglicami; za fotografe, ki lovijo popolne odseve vulkanskih jezer; za popotnike, ki hrepenijo po tišini med valovi; in za tiste, ki želijo začutiti pristen utrip krajev, nedotaknjenih od turistične prenasičenosti. Ko veter od Atlantskega oceana prinese vonj soli, hortenzije zašepetajo svojo barvno pesem, valovi udarjajo ob klife, sonce pa se skrije za obzorjem, začneš čutiti, da so Azori več kot otoki. So trenutki, ki te učijo biti majhen in hkrati velik – majhen pred mogočnostjo narave in velik, ker si del te čarobne simfonije barv, vonjev in zvokov. Vsak korak, vsak pogled, vsak dih tukaj je kot skrivnost, ki ti jo šepetajo zemlja, morje in nebo.
In v trenutku, ko zapreš oči, začutiš – Azori niso le destinacija, ki jo obiščeš. So občutek, ki ga želiš zadržati v sebi za vedno. In ko se ob koncu dneva ozreš čez razpenjeni ocean, v katerem se izgublja sonce, začutiš tisti poseben mir – kot da ti Azori šepetajo: »Vrni se.«