Piše: vodnik Nejc Košnik
Korzika je skrivnosten gorat otok, pokrit z makijo in kostanjevimi gozdovi ter poln čudovitih plaž. Narava je tako razgibana in osupljiva, da človek sploh ne bi verjel, če je ne bi videl v živo. Tu je ozka dolina Restonica, Unescovi Les Calanches, številni slapovi, tolmuni, Naravni park Scandola, Bonifacio – mesto na pečini, številna arheološka najdišča in še veliko več.
Naš program po Korziki ponuja veliko, vendar imamo že po dveh izpeljanih turah neuradnega favorita potovanja. To je vzpon na goro Capo d’Orto. Gre za pohod, ki traja po tri ure v eno smer, vendar je pot prijetna, saj je večinoma precej položna in teče po gozdu. Glede na to, da smo sredi poletja in da je precej vroče, se je naš vzpon začel ob četrti uri zjutraj.
O volkovih in ostalih pošastih
Takrat smo se dobili pred hotelom. Oboroženi z vso potrebno opremo – pohodnimi palicami, svetilkami, vodo, malico in še vedno malo zaspano dobro voljo. Žal se nas je nabrala le peščica, saj je večina želela dan izkoristiti na plaži in je še sladko spala v svojih posteljah. Najbolj pogumni in vztrajni pa smo odšli nasproti eni najlepših prigod našega potovanja.
Torej – skočimo v kombi in se odpeljemo v neznano. Tudi jaz sem se prvič odpravil tja. Vozimo se proti Calanchom in tam zagledamo smerokaz: »Capo d’Orto«. Evo, tukaj je naš štart. Parkiramo, izstopimo, se pripravimo in gremo! Začne se s strmim vzponom, ki ga kmalu premagamo. V temi in tišini stopamo drug za drugim, samo naglavne svetilke nam kažejo pot. Kljub temi kmalu razberemo številne oblike skal: »pajaci«, psi, … in v tistem se zasliši glasno zavijanje-auuuuuu! Kaj je to? Kojoti? Volkovi? Ne, verjetno volkodlaki! Ne ustrašimo se jih in gremo naprej.
»Zakaj bi šel plavat, če grem pa lahko v hribe«
Kmalu se začne prebujati jutro in sonce počasi razkriva okolico okrog nas. Gozd, hribi. Obdaja nas mir in tišina. Z jutrom smo se vedno bolj začeli prebujati tudi mi. Kmalu so začeli padati razni štosi, od vicev do tega, kako smo mi »kul«, ker smo zjutraj vstali in šli na pot (kasneje smo izvedeli, da se je druga skupina šalila, da »le kdo je tako neumen, da bi zjutraj odšel v hrib, če ima pa zraven morje«). Uveljavil se je tudi pregovor: zakaj bi šel plavat, če grem pa lahko v hribe!
V prijetnem vzdušju je vzpon hitreje mineval. Srečali smo skupino koz. Nekaj časa smo zrli drug v drugega. Koze so medtem tudi prežvekovale. Ocenile so, da ne predstavljamo nevarnosti. Enako smo storili tudi mi. Pomešali smo se. Koze pa so nam prikazale tudi pravi mali šov, ko so se posamezni samci med seboj merili za nadvlado. Mi smo pa bili vedno bližje vrhu in postajali vse bolj neučakani.
Čudovit razgled nad zaliv Porta
Kmalu pa se nam je odprl čudovit pogled na zaliv Porta. Neverjetno in vredno vsakega napora. Če bi videli hotel, bi pomahali preostali skupini, ki je verjetno takrat ravno zajtrkovala. Tudi mi smo si privoščili malico. Tako smo na vrhu prebili debelo uro in uživali v naravi.
Sledil je spust, zaznamovan z debato o izkušnjah s potovanj. Vmes smo sicer malo zašli (pot je precej slabo markirana), a smo kmalu našli pravo smer. Dejansko smo skozi ves pohod srečali le dva človeka. Drugače pa nikogar (če izvzamem »živalske nevarnosti«). Uživali smo v naravi in se v prijetnem vzdušju spustili do avta. Seveda smo si morali privoščiti zasluženo kavo oz. pivo. In to v eni najlepših korziških vasic – Piani. Potem pa naprej na plažo, kjer nas je nestrpno čakala ostala klapa.
Vrhunec potovanja
Vzpon na Capo d’Orto vsekakor predstavlja enega od vrhuncev na tem potovanju. Ne samo z vidika narave, tudi pobližje smo se spoznali in prav zares zabavali. In nismo se pustili motiti zunanjim dejavnikom. Tako da, volkodlaki, koze in ostale pošasti – še se vidimo!
