Armand-a

Piše: vodnica Daša G.M.

Armanda je prva med petimi hčerkami premožnega kmeta, vinogradnika, trgovca in preprodajalca Iseta.

Iset je 8 let delal v Nemčiji, garal cele dneve in skromno živel, med petimi letnimi počitnicami pa mu je uspelo narediti pet lepih hčerk.

Žena Nazmije jih je veličastno imenovala: Armanda, Vlora, Esmeralda, Renalda in Matilda. Vsakič posebej si je želela, da bi povila fantka, ampak to se ni zgodilo.

Bilo je pet hčera in Armanda je bila prva. Visoka, vitka, močna, črnolasa in črnooka. Bila je dobra učenka, imela je cilj v življenju. Želela je iti v Sarando, albanski mediteranski biser in postati turistična vodička.

Iset se je po osmih letih tujine vrnil domov. Njegova starša sta se počasi starala, Nazmije je imela ogromno dela z deklicami, sina ni bilo. Iset se je vrnil v vasico Bodar blizu mesta Permet. Prevzel je veliko posestvo, tu in tam zaposlil sezonske  delavce, vzpostavil je stare in nove vezi, posestvo je zacvetelo. Sina pa ni bilo. Sina, ki si ga je Iset tako želel.

Nekega dne je Iset po petkovi molitvi poklical Armando k sebi. Bilo je pozno poleti … Posedel jo je na klop nasproti sebe in ji delal:

»Armanda, jutri si boš postrigla svoje lase.«

Armando je streslo … Torej se bo zgodilo. Tega se je bala že dve leti … Kadar je bila mama noseča, si je želela, da bi se rodil fantek. Fantek bi bil njena svoboda, potem bi lahko šla in uresničila svoje sanje.

»Baba …«

»Jutri si boš postrigla lase in svoja krila dala sestram. Pričakujem te v hlačah, srajci in telovniku. Od jutri naprej si vodja posestva, jaz se nameravam ukvarjati samo s trgovino in mojimi posli. Sposobna si, Armanda, odlična punca si, močna in pametna. Zmogla boš. Naša kmetija te potrebuje.«

»Baba, kaj pa Omer …«

Iset je zamahnil z roko, »pozabi …«

Omer je bil Armandin fant, živahen in simpatičen fant iz sosednje vasi.

»Baba, kaj pa moj študij, Saranda, delo …«

»Delo imaš doma, ostalo pozabi,« Iset je Armandi gledal v njene lepe črne oči, potrepljal jo je po rami, kot to naredimo fantu ali moškemu.

»Armanda, pozabi vse, kar ni nujno. Posestvo te potrebuje in jaz te potrebujem. In mama in sestre.«

Iset je vstal, verjetno se je tudi sam boril s sabo, ko je gledal njene bleščeče lase in je zrl v njene žalostne oči. Armanda je obsedela in poševno albansko sonce jo je nežno grelo …

***

Tradicija je v Albaniji še vedno živa, še vedno se dogaja, da na podeželju najstarejša hčerka prevzame položaj in odgovornost najstarejšega sina, v primeru, da so v družini le hčerke. Oblačiti se začne po moško, prevzema težka fizična dela, običajno se ne poroči, postane glava družine … In nekje globoko v sebi skriva svojo ženskost …

Zgodba je resnična, od danes, ne izpred let …