Piše: Gvido Pevec
Že ko sem pred leti prvič potoval po Kambodži, sem se na začetku svojih obiskov dežele vedno čudil, kako so ljudje odprti, nasmejani in kako z optimizmom gledajo v prihodnost. Nas popolne tujce so sprejemali medse prijazno, z širokimi nasmehi in odprtimi srci. Nobene grenkobe, jeze ali agresije ni bilo opaziti v njihovih dejanjih. Poznal sem novejšo zgodovino, poznal sem norijo režima Rdečih Kmerov in poznal sem grozoto različnih eksplozivnih teles, ki so bila v tajnih operacijah odvržena na ozemlje dežele. Po ocenah je bilo v Kambodži položenih oziroma odvrženih med 6 in 14 milijoni eksplozivnih naprav. Grozljiva številka in kljub več desetletjem odstranjevanja različnih min jih je ostalo še na stotisoče.
Ljudje pa so mi z besedami in nasmehi govorili, da je vse v redu, da je sedaj mir, vojn ni več in da je to edino, kar je pomembno. Da je pomembno življenje in da vsak od nas nosi svojo karmo, s katero se slej ko prej sreča.
Ko sem potoval po Kambodži, sem se velikokrat in vse prepogosto srečeval z žrtvami eksplozivnih teles. Nikoli ne bom pozabil srečanja s takrat 31-letnim mladeničem, ki je bil brez obeh nog. Ves poten sem stopil s kolesa, se v prvem hipu še smilil sam sebi – češ, kako hudo je kolesariti pri 35 stopinjah in skoraj popolni vlagi. Takrat sem ga zagledal. Sedel je na verandi pred svojo domačo hišo in res, bil je brez obeh nog, pod kolenom. Ne znam opisati, a neka nevidna sila me je vlekla k njemu. Pozdravil sem po kamboško, se rahlo priklonil in z roko nakazal, ali lahko prisedem.
Sedel je tam mirno, z zadržanim nasmehom, kot nekdo, ki je navajen tujcev, a jih ne išče. Tekom pogovora mi pove, da je bil star 25 let, ko je stopil na mino. Pred tem je že stokrat stopal po tistem polju riža, takrat pa se je zgodilo. Eksplozija je bila nenadna, brez opozorila, brez možnosti umika. Govoril je počasi. Opisal je trenutek tišine po poku, ko je razumel, da se je njegovo življenje nepovratno spremenilo. Njegov glas je ostal miren, kot bi pripovedoval zgodbo nekoga drugega.
Najbolj me je presenetilo, kako malo je govoril o bolečini in kako veliko o življenju po nesreči – o ponovnem učenju vsakdanjih opravil, o pomoči družine, o tem, kako se človek ne navadi na izgubo, temveč se nauči živeti z njo. Med pogovorom ni iskal pomilovanja, ni iskal pritrjevanja. Naročil sem nama novo pivo in obsedel v tišini. Gledal sem njegove oči – oči, ki niso obtoževale, oči, ki so nemo sprejemale novo stanje. Tako mirno, tiho, vdano, po budističnem nauku, da se vse zgodi z razlogom in da ima vsak od nas pot, po kateri stopa. Nekateri hitreje, drugi počasneje, vsi pa se premikamo k končnemu stanju. Ob slovesu se mi rahlo nasmehne, njegove oči pa so me spremljale še dolgo časa.
To zgodbo sem zelo živo podoživljal pred dnevi, ko sem v okolici Siem Reapa obiskal Apopo center. Nevladna in neprofitna organizacija Apopo, ki jo je ustanovil Belgijec Bart Weetjens, se je začela, ko je Bart prebral članek o tem, da so puščavske miške spretne pri zaznavanju vonjav. Bart je imel za hišne ljubljenčke podgane in si je mislil, zakaj ne bi tudi podgane uporabil za kaj dobrega.
Tako so začeli uporabljati podgane pri iskanju različnih eksplozivnih teles. Gre za posebno vrsto vrečaste podgane, ki jih v Apopo centru v Tanzaniji izurijo za odkrivanje eksplozivnih teles in nato razpošljejo v različne države. Žival gre skozi zahteven proces usposabljanja, ki se začne že pri starosti štirih mesecev. Cel postopek usposabljanja traja običajno 9 do 12 mesecev. S svojim občutljivim vonjem podgana zavoha eksploziv v razdalji enega metra in en meter globoko. Mine za podgane niso nevarne, saj se eksplozivno telo aktivira pri teži 5 kg, podgane pa niso težje od 2 kg.
Na začetku ekipa za iskanje min razdeli polje, kjer sumijo, da so eksplozivna telesa, na pravokotnike velikosti 30 x 5 metrov. Podgane, ki so privezane na vrvice, tekajo od ene strani do druge. Ko zaznajo mino, podgane začnejo praskati po tleh. Njihov vodnik klikne, podgana priteče po nagrado, ponavadi banano. Podgana nato ponovno preišče isto mesto in, če popraska na isti točki, vodnik v tla zapiči oznako. Tak postopek poteka bistveno hitreje, saj lahko ena sama podgana v 20 minutah preišče do 200 kvadratnih metrov površine, človek pa bi za enako delo potreboval do štiri dni. Kasneje strokovnjaki očistijo celotno polje najdenih eksplozivnih teles.
Nekatere podgane iz Apopo centra so že našle več kot sto eksplozivnih teles in dobile častni naziv HeroRat. Do danes je projekt lokalnim skupnostim vrnil več kot 13.719.552 m² zemlje in samo v Kambodži uničil več kot 4.500 min ter več kot 36.000 bomb, granat in nabojev.
Zavedam se, da statistika, ki jo navajajo, niso le suhoparne številke. Za številkami so očiščena polja, varnejše poti v šolo, možnost, da se ljudje oziroma cele vasi vrnejo na svojo zemljo. Razminiranje tako ni zgolj tehnična naloga, temveč humanitarno dejanje, ki vrača dostojanstvo in prihodnost, ki prinaša upanje, ki ga ta čudovita dežela tako zelo potrebuje.
