Andaluzijski dom pod zemljo
Piše: Tina Felicijan
Zjutraj se poslovimo od Granade in se zapeljemo pod severno vznožje znamenite Sierre Nevade. Potujemo skozi skalno divjino z bogatim rastjem. Vzpnemo se čez 1300 metrov in ob spustu opazujemo, kako se pokrajina spreminja. Vrhovi se znižajo in hribi razlezejo. Ostre skale zamenja zglajeni peščenjak. Soteske se razrastejo v doline. Namesto divjih oljk in iglavcev rastejo nasadi sadnega drevja. V pobočjih opazimo jame. Prispemo v Guadix, kjer bomo spoznali še eno plat andaluzijske prvobitnosti – življenje pod zemljo.
Peš se odpravimo v jamsko sosesko. Višje smo, več je hiš, ki so vkopane v griče. Na dvoriščih se suši perilo. Lončnice bogato cvetijo. Psi lajajo, ljudje pa še spijo. Tudi don Jose še poležava. Saj ura ni niti deset! Kadar gre dona Maria k frizerju, po nakupih ali v cerkev, lahko v miru drema do prvega obiska. Ko nas sliši na dvorišču, nam zakliče iz spalnice: »Najprej pojdite na mirador, potem pridite na ogled, imam svež med, rožmarinov, evkaliptusov, sivkin med, imam vino, dobro vino, magnetke, spominke, pridite!« Vzpnemo se po stopnicah in že smo na vrhu griča s pogledom na jamsko sosesko. Iz gričev naokrog štrlijo beli dimniki. »To so hiše? So naseljene?« se sprašujemo. Pravzaprav smo na strehi 500 let stare cueve, v kateri živita don Jose in dona Maria. Nista edina, ki ohranjata tradicionalno bivalno kulturo v tej pokrajini. V okolici Guadixa okrog 3000 ljudi živi v jamskih hišah. Večina pozorno ohranja njihovo prvobitno podobo, saj so del kulturne dediščine.
Don Jose in dona Maria nas z veseljem povabita na ogled skromnega, a udobnega doma pod zemljo. Njuna cueva je velika kakih 120 kvadratnih metrov. Ima tri spalnice in dve kopalnici. V prijetni dnevni sobi je kamin. Don Jose jo je opremil z vodovodom, kanalizacijo in elektriko, naselil pa jo je že njegov pra pra ded. Police so polne starin. Na stenah visijo fotografije prednikov. V kuhinji diši po kavi. Radovedno opazujemo obokan strop. Iščemo jeklene traverze in betonske stebre, trkamo po gladkih stenah. Ne najdemo ne jekla, ne betona, ne lesa. Stene iz peščenjaka so zglajene z glino in zbeljene z gašenim apnom. »Nič ne zamaka?« sprašujemo. Don Pepe ob vsakem našem obisku z istimi besedami zatrdi: »Ni una sola gota de agua!« V njegov dom ne priteče niti kapljica vode. Glinena obloga stene ščiti pred zamakanjem. Temperatura je stalna. Poleti je prijetno hladno, pozimi pa se cueva ogreje z nekaj poleni v kaminu. Že leta ni obilno snežilo. So pa vse bolj pogosti nenadni nalivi. Sicer pretežno suha klima omogoča preživljanje dolgih poletij na dvorišču. Bi tudi mi živeli tako?
Preden je človek začel graditi domovanja, je naselil naravne jame. Kjer mu je teren to omogočal, je jame ustvaril sam. Uporabljal jih je za zatočišča pred pripeko ali mrazom in dežjem, za pribežališča pred sovražniki, v njih je skladiščil orodje in pridelke, vanje umikal živino. Marsikje po svetu jih je stalno naselil in v njih biva še danes. Tako kot na območju peščenjaka v okolici Granade, kjer je okrog 4500 cuev. Najdemo jih v predmestjih in v kmečkih vaseh. Cueva je jamska hiša – domovanje, izdolbeno v mehko kamnino. Večina ima pobeljeno pročelje, vdelano v pobočje hriba. Za njim se odpirajo bivalni prostori, pred njim pa je ograjeno dvorišče. V nasprotju s pričakovanji je cueva prostorna in zračna. Le naravne svetlobe je zelo malo. Zato prebivalci večji del dneva preživijo na dvorišču, kjer se zaposlijo z gospodinjskimi opravili. Pred pripeko pa se umaknejo v prijeten hlad cueve. Tako živijo že stoletja. Danes imajo cueve vse manj stalnih prebivalcev. Vse več je preurejenih v turistične namestitve. Nekatere so se preobrazile v restavracije. Cueve v granadskem predmestju Sacromonte pa slovijo kot rojstni kraj flamenka. Na naših potovanjih imamo srečo, da andaluzijske domove pod zemljo spoznavamo iz različnih zornih kotov.
Potovanje Atraktivna Andaluzija
