Piše: Boštjan Cigoj
Ko pomislimo na Andaluzijo oziroma južno Španijo, se večini izmed nas pred očmi prikaže morje, istočasno pa se spomnimo še na znamenita zgodovinska mesta, kot so: Granada, Sevilla, Cordoba, Malaga, Ronda in Jerez. Malokdo pa pomisli, da je Andaluzija pravzaprav zelo hribovita dežela, ravnino je moč najti le ob obalah ter reki Guadalkivir. Sicer pa se v vidnem polju stalno dvigujejo hribi in griči. Nad Granado pa se dviga še mogočno gorovje Sierra Nevada, ki je znano smučarsko območje. Najvišje gore sežejo blizu nadmorske višine 3500 m, najvišji vrh Mulhacen pa meri 3478 m.
Tokrat se sicer nismo sprehodili po Sierra Nevadi, a tako v njeni bližini kot tudi drugod v Andaluziji se nahajajo številne zanimive pohodne poti, ki se vijejo skozi ozke soteske, mimo belih vasi in kanjonov, mimo zgodovinske dediščine in hkrati nudijo prelepe razglede, ki resnično razkrijejo, kakšna dežela je v Andaluzija. Vsak potovalni dan smo si privoščili en sprehod ali pohod, v sledečem zaporedju.
El Torcal
Narodni park El Torcal se nahaja v bližini Malage, dobro uro vožnje. Z avtobusom je moč priti do koče, ki se nahaja na nadmorski višini okrog 1100 m. Tu se že odprejo prvi pogledi na čudovite kraške skalne formacije, ki jih ni moč videti nikjer drugje v Andaluziji. Park je poznan po številnih gamsih, ki se prosto gibljejo po skalah in se radi leno nastavljajo fotografskim objektivom. V neposredni bližini koče se začne dvourna krožna pot. Označujejo jo rumeni stebrički. Tej se na polovici pridruži še drugi krajši krožni krak, ki vodi proti koči. Ta je označen z zeleno barvo in pot traja okrog 1h. Rumena pot je bistveno bolj atraktivna, saj nudi številne poglede na kraške formacije in kuclje, v krajšem delu pa nas popelje skozi ozko odprtino. Nobena izmed poti ni zahtevna in obe sta lepo označeni. Nudita pa izjemne poglede na naravne formacije ter lokalne « prebivalce« (gamsi).
Ruta de los Cahorros
To je eden izmed nenavadnih pohodov, ki očara s čudovito sotesko, lepimi razgledi, številnimi brvmi ter zaključnim delom po ruralni pokrajini. Prvi del poti, ki se začne v vasi Monachil, je sila enostaven, saj poteka ob istoimenskem potoku. Ko pridemo do prve brvi, se začne pravo doživetje. Preden prispemo do najdaljše izmed njih, lahko krenemo nekoliko v drugo smer, saj se tu odprejo čudoviti razgledi na sotesko in okoliške hribe. Ob prečkanju najdaljše brvi se soteska zoži in tu se pravo doživetje šele začenja. Pot poteka nekoliko nad potokom in je ponekod tako ozka, da si moramo pomagati z oprijemali v steni. Mestoma je stena nekoliko poševna, kar pomeni, da se je pod njo treba plaziti po kolenih, na enem mestu pa celo po trebuhu. Če je vode v potoku manj, se lahko tem oviram izognemo s hojo ob njem, ob visokem vodostaju pa je plazenje neizogibno. Ko se ozek del zaključi, nas čaka zadnje prečenje brvi ter obrat proti izhodišču. Ker je pot krožna, najprej hodimo po zelo razgledni široki makadamski poti, kjer se odpira mnogo prelepih razgledov. Ko se ta del konča, se začne dolg serpentinast vzpon do malega prelaza, kjer se nahajajo številni oljčni nasadi. Tu se začne pot skozi podeželje ponovno počasi spuščati proti vasi Monachil.
Pot nad vasjo Zuheros
Pot se natančno imenuje Sendero Canon del rio Bailon. Mi smo pričeli s hojo že pod vasjo, ki leži na hribu. Najprej smo se strmo vzpeli po cesti do steze, katera vodi pod oljkami. Tam je čez manjši prepad speljana brv. Ta nas popelje neposredno pod grad. Od tu smo se skozi vas spustili do izhodišča. Pot je na začetku kar strma, nudi pa zelo lepe razglede na belo vas Zuheros, katera na splošno velja za eno izmed najlepših v Andaluziji. Po krajšem vzponu se pot nekoliko poravna in vodi dalje med borovci, čez nekaj časa pa se razcepi. Mi smo izbrali krajšo, ki zavije levo navzgor. Daljša pot traja 5 ur. Po krajšem vzponu se odprejo razgledi na že prehojeno pot. Nadaljevali smo skozi nasade oljk ter prispeli do glavne ceste. Po njej smo nadaljevali ponovno proti vasi. Ob cesti se nahaja tudi urejena razgledna točka na kanjon reke Bailon. Sledil je le še spust v vas. Celoten pohod je trajal 2 uri.
Sprehod do rta Trafalgar
Pot od izhodiščne točke ob glavni cesti proti svetilniku na samem rtu traja okrog 20 do 30 minut v vsako smer. Do svetilnika sicer vodi cesta, a je ta zaradi pogostega vetra, ki piha z morja, prekrita z debelo plastjo mivke. Priporočljivo se je temu primerno obuti ali pohod opraviti kar bos. To vsekakor ustvari zanimivo doživetje. Ob poti je moč uživati v pogledih na številne manjše sipine ter kajterje, ki tu lovijo veter. Zaradi vetra je območje med Gibraltarjem in Cadizom pravi raj zanje. Na vrhu največje sipine stoji 34 m visok svetilnik, v neposredni bližini pa je leta 1805 potekala znamenita pomorska bitka, v kateri je britanska flota pod vodstvom admirala Nelsona porazila združeno francosko – špansko floto. Pohod je lahek in kot tak primeren skoraj za vse. Za obe smeri se potrebuje maksimalno eno uro.
Pohod po vasi Gaucin
Hribovita pokrajina okrog čudovite bele vasi Gaucin nudi številne pohodne možnosti. Mi smo se tokrat odločili za krajši sprehod po sami vasi, saj smo se želeli kasneje sprehoditi še po Rondi. Najprej smo se odpravili do središča vasi, od tu smo po številnih stopnicah prečkali različne uličice in začeli kratek vzpon do ruševin nekoč veličastnega gradu, ki stoji nad vasjo. Na gradu smo imeli ravno dovolj časa, da smo lahko uživali v raziskovanju ruševin in razgledih na okoliške hribe. Na grajskem kompleksu se nahaja manjša cerkev. Sledil je spust po drugi strani. Tu je moč najti plezalne stene in ferate, katere privabljajo številne plezalce. Pred zaključkom smo se odpravili še do razgledne točke pri pokopališču. Vaško pokopališče velja za eno izmed najlepših v Andaluziji, saj so grobovi postavljeni v nadstropjih. Ker se je bližal prvi november, je bilo zelo lepo urejeno in okrašeno. Sledil je le še povratek skozi številne vaške ulice, ki so jih krasile mnogotere rože, drevesa in seveda tradicionalne bele fasade.
Pohod na dno kanjona El Tajo v Rondi
Ker samo en pohod na dan ni vedno nujno dovolj, smo dodali še enega. Mesto Ronda se nahaja na vrhu kanjona El Tajo, čez katerega je speljan tudi znameniti Puente Nuevo. Sprehod smo začeli na mostu, nadaljevali smo skozi staro mestno jedro, ki smo ga zapustili pri mestnih vratih. Zavili smo ostro desno, kjer se je pot začela spuščati vedno bolj strmo navzdol. Nad seboj smo že imeli pogled na ruševine nekdanje alcazabe, ob sami poti pa smo videli številne povsem posušene kaktuse. Nehote smo se začeli norčevati, da je v Rondi tako toplo in tako malo dežja, da še kaktusi ovenijo. Spust, ki so ga na eni strani spremljali nasadi oljk, na drugi pa vedno strmejše stene kanjona, nas je pripeljal do parkirišča. Tu se je odprl prelep direkten pogled na Puente Nuevo ter na strme stene, uzreti pa je bilo mogoče tudi manjše naravno okno. Sprejeli smo odločitev, da se po strmi poti vzpnemo do arabskih ruševin z zelo lepo razgledno točko, kjer se nahaja najlepši pogled na most. Tam smo se odločili, da gremo po poti neposredno pod sam most. Ta je sicer nezaščitena, a široka, nudi pa izredno lep pogled na slap in tolmun, ki se nahajata neposredno pod mostom. Ko smo prišli do mostu, smo žal ugotovili, da je nadaljnja pot zamejena z železnimi vrati. Tako smo se ponovno odpravili navzgor v mesto, kjer smo si privoščili zaslužen počitek.
Caminito del rey
Ta velja za eno izmed glavnih atrakcij Andaluzije. Gre za slikovito pot ob soteski Gaitanes, ki poteka med krajema Ardales in El Chorrro. Preden se uradna pot po soteski sploh začne, je od avtobusnega postajališča pa do uradnega začetka potrebno prehoditi dobra 2,7 km po lepo označeni in urejeni poti ob reki. Uradna pot po soteski je dobro varovana, na vhodu v sotesko smo dobili tudi čelade. Velik del poti poteka na deskah, ki so postavljene visoko nad dnom soteske. Te so dobro utrjene in varovane z visoko ograjo. Tu se odpirajo sanjski pogledi na visoke strme stene ter reko, ki teče na dnu. Pohod je potekal individualno, saj je soteska dolga in le tako jo lahko vsak podoživi ter si vzame tudi več časa za fotografiranje.
Po prvem delu poti po deskah nas je spet pričakala širša pot, od koder so se odpirali prelepi pogledi na okoliško pokrajino, prehojeno pot ter železniško progo, ki se vije skozi sotesko. Po dobrem kilometru hoje po navadni poti je sledil nov odsek po deskah. Tu se dvigujejo strme stene, v katerih so dobro vidne različne skalne plasti. Na koncu tega odseka pa nas je pričakala še brv, ki vodi na drugo stran soteske. Sledil je le še daljši spust in pričakale so nas hiške s hrano ter pijačo in možnostjo za manjše nakupe. Pohod je za veliko večino potnikov trajal okrog 2h, uživali so tudi tisti, ki so imeli manjši strah pred višino, saj je pot res dobro zavarovana. Nekoč je sicer veljala za eno izmed najnevarnejših na svetu, a je danes prav zaradi številnih turistov zelo urejena in varna. Posebno doživetje pa je obisk te poti spomladi, ko v okolici cvetijo različne rože in drevesa.
Puerto de las Palomas
Naše pohodniške dogodivščine smo zaključili v narodnem parku Sierra de Grazalema. Tu se nahajajo gore, ki segajo v nadmorsko višino do 1600 m. Po dolgi vožnji po ozki ovinkasti cesti nad vasjo Grazalema smo prišli na izhodiščno točko na prelaz Puerto de las Palomas. Tu se začne urejena krožna razgledna točka okoli hriba Coros. Pot nudi prelepe razglede na hribovito pokrajino, ki bolj spominja na naše Julijce kot na Andaluzijo. Poseben pečat pa so pohodu dale številne ptice ujede, ki so letale nad nami. Park namreč slovi po številnih vrstah ptic ujed, ki tu domujejo.
Na prvem delu poti smo lahko uživali v razgledu na belo vas Zahara de la Sierra ter akumulacijsko jezero, ki se nahaja pod njo. Ko smo začeli zavijati proti jugu, se je pot nekoliko vzpela in pričela nuditi čudovite razglede na vršace nacionalnega parka Sierra de Grazalema. Nekoliko pod vrhom hriba pa se je začela spuščati skozi borov gozd proti izhodišču. Lep sončen dan in svež gorski zrak sta pripravila čudovito kuliso za naše slovo od Andaluzije.
Naše potovanje sporoča, da je Andaluzija raj za pohodnike, saj smo v številnih pohodih in sprehodih neznansko uživali. S tem smo si tudi nekoliko odpočili od vrveža velikih andaluzijskih mest in bili ob povratku pripravljeni, da se jim brezpogojno prepustimo.
Potovanje Atraktivna Andaluzija je tako ODLIČNA PRILOŽNOST, da spoznamo drugačen, nekoliko bolj skrit obraz dežele, ki sicer slovi po bogati kulturi, lepih plažah in okusni hrani.
