14. July, 2010   Agencija Oskar, Člani pišejo, Peru  

Amazonska svežina

 

Amazonska svežina

Piše: Matjaž Pirš
Zadnjič se pod prho zagledam v stekleničko zelenkastega tekočega mila. Pod blagovno znamko opazim napis: Amazonska svežina. Nekaj sem prepričan – tisti, ki si je izmislil ta slogan, ni bil še nikoli v Amazoniji.
Jutra so, tako kot marsikje po svetu, tudi v Amazoniji najlepša. Malo zato, ker je takrat vsaj malenkost sveže, bolj pa zaradi vonjav in zvokov. Še preden prvi sončni žarki prebodejo jutranje meglice nad lenobno reko, se prične med gostimi vejami visokih dreves predstava zvokov. Sramežljivemu oglašanju prvih ptičev se kmalu pridružijo glasovi opic. Tistih, ki se oglašajo s predirljivim vreščanjem, in tistih, ki hropejo kot levi. Sem in tja jih preglasi jata kričavih papagajev, ki hitijo tja nekam daleč in katerih zvoki te počasi preženejo iz viseče mreže k zlati svetlobi reke, matere bogov, kot jo imenujejo domačini.
Potem počasi nad zeleno morje pritisne težka, mokra vročina, pred katero utihnejo tudi neutrudni jutranji veseljaki, izpod mokrih listov pa pride na plan vse tisto, kar je majhno in leti. Takrat enkrat nas Viktor naloži v čoln, ter nas, izogibajoč se nam nevidnim oviram sredi reke, odpelje nekam ob toku navzgor. Viktor je odrastel v deževnem gozdu in z njim in tod pozna vsako vejo, vsak list, vsako koreninico. V Amazoniji je namreč vsaka stvar za kaj dobra. Če ni dobra za pojesti, je gotovo dobra za zdravilo, in če ni dobra za zdravilo, je gotovo dobra vsaj za strup. Predvsem pa je Viktor globoko zaljubljen v svoje kraje, kjer uživa ob razkazovanju narave, ter istočasno trpi ob negativnih posledicah, ki jih prinašamo turisti. Ve pa, da bi brez denarja, ki ga prinesemo s seboj, precej teže preživeli.

Na rečnem okljuku zavijemo desno v majhno reko Gamitana in zaplujemo navzgor po njenem toku. V to majhno vijugasto rečico gremo loviti piranje. Preženemo velikega modrega metulja, za naslednjim ovinkom pa nenavadnega težkega čopastega praptiča, ki se je nekako izmuznil evoluciji. Malo više nas z rečnega brega mirno opazuje dvometrski kajman. Enakomerno brenčanje motorja ga ne zmoti več, v vodo zdrsne šele, ko zasliši človeške glasove. Potem se kmalu z motorjem zapletemo v veje umrlih dreves. Treba je v vodo in pomagati čolnu preko,  a si tega ne upamo. Viktor samo zamahne z roko, reče, da so ljudožerske piranje samo v ameriških filmih, in že do pasu v vodi z mačeto seka veje, ki so vklenile naš čoln.
V tistih oddajah na tujih izobraževalnih programih so nekaj časa kazali samo krokodile, ki so jih neustrašni lovci valjali po rokah. Človeka nehote prime, da bi to poizkusil še sam. Svojo skrito željo sem pestoval že par dni in čakal na pravi trenutek, da zatežim Viktorju. Kar malo me je ujezilo, ko me je nek mladi Kanadčan, ki se nam je naključno pridružil na čolnu, prehitel z vprašanjem Viktorju:»Kaj pa če bi ujeli enega malega krokodila?« Viktor pa mu mirno odgovori:»Ali je kakšna potreba po tem?« Zakaj bi res vznemirjali živali po nepotrebnem?
Nekaj kilometrov naprej se ob globokem tolmunu privežemo k drevesu in ven zvlečemo krive palice, na katere je privezan dober meter laksa s trnkom na koncu, na katerega nataknemo košček mesa. Pomočimo ga v vodo in čakamo. Prijemljejo kot nore, baje da piranje…. A ne ujamemo niti ene. Morda pa je tako bolj prav.