Piše: vodnik Roman
Minilo je kako desetletje od mojega zadnjega/prvega obiska “črne celine” ali “mame Afrike”, kot ji pravijo. Moje prvo čezoceansko potovanje, in kot pravijo – prvega ne pozabiš nikoli. Čeprav sem se domov vrnil z ne ravno najboljšimi občutki, je potovanje v meni pustilo globoke brazde preobrazbe. Potovanje, ki je popolnoma spremenilo moj pogled na način bivanja na tem prelepem planetu in konec koncev popolnoma spremenilo moje “novo” prihajajoče življenje, a o tem kdaj drugič.
In prišel je čas, klic Oskarja – odhajaš v Afriko … Po eni strani me je zajel val navdušenja, ko mi je “zibelka človeštva” ponudila roko sprave, da poravnava dolgove in občutke, ki so se kot mala zamera vlekli čez to prelepo desetletje. Po drugi strani strah pred obračunom s samim seboj in polaganjem neporavnanih računov, vendar trdno odločen, da počistim še ta del “zapacane” duše. Dobro vedno premaga zlo in želja razblini še tako velike strahove!
A tu se vsakodnevno v vseh medijih in javnih občilih pojavlja beseda “ebola”. Ta velika neznanka zahodnega sveta in še ena izmed številnih nadlog poleg lakote, žeje, revščine, brezposelnosti, aids-a, itd., ki popolnoma zavira razvoj afriških držav in njenih toplosrčnih prebivalcev. “Realnost ali zgolj mit,” mi je donelo vprašanje v glavi in zato sem se vrgel na delo ter prišel do naslednjih zaključkov:
• Virus, ki je človeštvu znan že od leta 1976 in naj bi do letošnjega izbruha terjal okoli 2.000 človeških življenj. Hmmm, kaj je to v primerjavi z malarijo, ki vsako leto pobere okoli 35.000 življenj. To ni nič, grem!
• Virus, ki pokonča med 25 % in 90 % obolelih. Hmmm, nekje imam v povprečju še vedno 50 % možnosti, da premagam virus in preživim. Nič, grem!
• Virus, kjer se sodobna farmacevtska industrija v skoraj 30 letih od prvih obolelih ni prav veliko zganila, da bi odkrila skrito formulo zdravljenja. Hmmm, očitno premajhna nevarnost za človeštvo ali zgolj premalo zaslužka? Dejstvo, da so mnogi oboleli primeri ob današnjih znanih farmacevtskih preparatih ozdraveli, me prepriča! Nič, grem!
• Virus, ki se je v sedanjem času razširil nad države V Afike (Gvineja, Sierra Leone, Liberja). Države, ki so tisoče kilometrov oddaljene od Kenije, Tanzanije in tropskega Zanzibarja. Večina svetovnih letalskih družb je ukinila letalske povezave z omenjenimi državami, ki so zaprle svoje meje. Hmmm, možnost širjenja mala, a še vedno mogoča. Nič, grem!
• Večino potovanja bom preživel na safariju in če se ob tem držim navodil za preprečevanje in širjenje okužbe, je možnost izredno majhna. Hmmm, nič, grem!
• Informacije preverim tudi pri naši lokalni agentki. Pri pogovoru mi zagotovi, da v Keniji in Tanzaniji zaenkrat ni primerov obolelih za ebolo. Kot pravi sama, bi ob izbruhu epidemije prva zapustila svoj domači tanzanijski kraj. Hmmm, če so podatki iz prve roke točni, ni bojazni za preplah in strah. Nič, grem …
… in tako sem po preverjenih podatkih prišel do zaključka, da grem … Aja pa saj moram iti, ker me čakajo delovne obveznosti.
In sem šel na Dolgi most, kjer sem se srečal s skupino potnikov. Že ob prvem stiku z njimi sem vedel, da se bomo imeli odlično, kljub manjši napetosti in kančku strahu, ki nas je nažiral nekje v podzavesti. In res, imeli smo se prekrasno v vseh narodnih parkih širom Kenije in Tanzanije, kjer ti srce igra ob pogledu na svobodne horde divjih afriških živali, ki jih v domačem kraju lahko zgolj opazuješ v ograjenih prostorih. Občudovali smo raznoliko naravo, ki se bohoti skozi različne vrste afriških drevesnih vrst, kot so tipične savanske akacije, ki nudijo hrano, senco, skrivališče živim bitjem, več tisoč letni baobabi, ki dajejo videz narobe obrnjenega drevesa in za nekatera ljudstva predstavljajo sveto drevo. Na poti so nas spremljali mogočni, strah vzbujajoči speči vulkani na čelu s Kilimanjarom – največjo goro afriške celine, in veličastna jezera, ki zaradi tisočev plamencev popolnoma poškrlatijo. In nepozabni Zanzibar z vabljivim tukizno-modrim morjem in nepozabnimi sončnimi zahodi.
Tako raznolika, prelepa predvsem pa drugačna narava, ki toliko daje, a še več vzame. Seveda pa ne gre pozabiti tudi na druženje z odprtimi, toplosrčnimi domačini, ki so nas z veseljem sprejeli in spremljali na vsakem koraku. Toliko nasmehov in zvezdic v očeh lokalnega prebivalstva vidiš le redko kje, ob dejstvu, da živijo življenje preživetja in ne hedonizma in materializma, kot ga živi večina. In spet zaigra srce sreče, ko ozavestim kako malo je potrebno za izris nasmeha na obrazu. V vsem tem vrtincu občutkov pozabiš na besedo “ebola” saj o njej v teh krajih ni ne duha ne sluha. Verjetno gre zato, da večina afriškega prebivalstva vsakodnevno hodi po tanki črti med življenjem in smrtjo in jim le-ta ne vzbuja toliko strahospoštovanja, kot nam prebivalcem zahodnega sveta.
In tako sem odšel (premagal strah in predsodke), videl (počistil dušne občutke s prvega potovanja in ozavestil prelepo domače življenje) in zmagal (se vrnil domov obogaten s poglobljenimi občutki o svobodi, veselju, življenju, revščini, bolezni, lakoti, …). A ob tem se sprašujem ali ljudje v Afriki vedo, da prihaja čas božiča, sploh v državah kjer razsaja ebola?
p.s.
…in se vrnil, preživel (ne še čisto, ker od moje vrnitve še ni minilo tri tedne.
Gongaa!
