Piše: Simona Vabšek
Pojem revolucija se v zgodovini pojavlja tako pogosto, da ga brez dodatnega pojasnila težko razumemo. Najbolj pogosto si revolucijo pripišejo velike osebnosti preteklega časa, ki so spreminjale svet. Pravzaprav so revolucionarji začetniki sprememb. Ker pa je vsaka sprememba začetek nečesa novega, je tako revolucija običajno pot v nove boljše čase. Vsaj namen je takšen. A ljudje po navadi zavračamo te spremembe. In ko imamo na eni strani moč nove ideje, moč nove svetlobe, ki raste in raste … in na drugi strani ljudi, ki nočejo teh sprememb, je čas za revolucijo! Pogosto z bojem, s krvjo in smrtjo, ter mogočnimi revolucionarnimi vzkliki in končnim zmagovalcem. Z zmagovalcem, ki začne pisati novo poglavje v zgodovini svojega naroda in si tako zagotovi večnost. Njegovo ime postane del nove besedne zveze, ki nam pojasni, za kakšno revolucijo je pravzaprav šlo.
Kaj pa, če se revolucija ne konča? Če ta še kar traja? Koliko časa lahko traja revolucija? Je lahko večna? Kdo v tem primeru piše zgodovino? Ali je potem sploh kdo zmagovalec? Na ta in podobna vprašanja pomislim, ko slišim besedno zvezo Kubanska revolucija. Zakaj Kuba nikoli ni opustila tega pojmovanja, ki ga s seboj nosi beseda revolucija? Ali se revolucija ne konča, ko zmagovalec prevzame oblast ali doseže spremembo, za katero je pripravljen žrtvovati življenja mnogih, tudi svoje?
Ko človek danes omeni, da bo obiskal Kubo, je najbolj pogost odgovor povezan z besedami: Cuba Libre (svobodna Kuba – priljubljen cocktail iz ruma) in Viva la revolucion (živela revolucija – vzklik kubanskih revolucionarjev) ter seveda nepozaben dodatek Castrovih nastopov in neskončnih razprav s kubansko cigaro.
65 let po “uradnem” prevzemu oblasti Fidel Castra in Che Gevare, bi človek pričakoval, da revolucija ni več “živa”, da ne rabimo vzklikati “svobodna Kuba” ali “živela revolucija”, da se je leta 1959 končala. Verjamemo, da je bil cilj dosežen in da je revolucija uspela. Kuba je svobodna! Zakaj ima človek potemtakem občutek, da se Kubanska revolucija ni končala? Zakaj ni “umrla” tako kot druge revolucije? Zakaj še živi na vsakem koraku tega čudovitega tropskega otoka?
Ker revolucija ni bila nikoli omejena na čas in kraj, mi pride na misel en drug revolucionar. Vasil Levski je eden izmed največjih revolucionarjev, kar jih je pisala zgodovina. Ostal je malo znan širši množici. A vodil je “Narodno Prebujenje”, kot je sam takrat imenoval svojo “Bolgarsko Revolucijo” proti Osmanskemu imperiju. Levski ni dočakal konca “svoje” revolucije, saj so ga Osmani še v času revolucije ujeli in obesili sredi ulice, v opomin vsem ostalim revolucionarjem. Ampak vala revolucije niso uspeli več ustaviti in Bolgari so tako dobili svojo državo. Turki so se morali umakniti. Vasil Levski je revolucijo gradil na izobraževanju svojega naroda. Trdil je, da je revolucija lahko uspešna samo, če se narod izobražuje. Samo izobražen narod je lahko pripravljen na revolucijo, da lahko razume njeno moč in udejanji njen namen. Revolucija je na koncu lahko uspešna le pod pogojem, da revolucionarji prevzamejo oblast. Ali Kubanci danes sami odločajo, kaj je za njih najboljše? Ali imajo oblast v svojih rokah? To so preveč kompleksna vprašanja.
A dejstvo ostaja, da je revolucija na Kubi še kako živa. Nahaja se na vsakem koraku in v vsakem trenutku njihovega življenja. Nikakor ne želim zaključiti z mislijo, da kubanski narod ni dovolj izobražen, da bi lahko razumel moč in namen “svoje lastne” Kubanske revolucije in zato še kar traja in se zato ne bo nikoli končala.
Trdim ravno nasprotno! Po mojem prepričanju je Kubanski narod pametnejši in spretnejši, kot marsikateri drugi. Kubanci so namreč tisti, ki še danes prepričujejo vse okoli sebe, da pri njih revolucija še kar traja, da je večna. Da se nikoli ne bo končala in zato je potrebno biti del nje. In še kako prav imajo!
Prav je, da človek vsaj enkrat v sebi začuti moč revolucije, tisto moč stiska pesti in mravljince v nogah. Da se kot pravi revolucionar postavi v prvo vrsto. Da se je pripravljen boriti za svoja prepričanja in svoja načela. Na glas. Na ves glas. Z glasnim bojevniškim krikom – Viva la revolucion!
“Revolucionarni boj” na Kubi seveda danes ne poteka več v gozdu. Niti ne več s puško in majhnim radijskim oddajnikom. Svet na Kubi se vrti drugače. Zato je veliko bolj prijetna misel na tisto današnjo “sodobno kubansko revolucijo”. Tisto z mrzlim kozarcem Cuba Libre v levi in kubansko cigaro v desni roki. Samo kratek obisk Kube je potreben in revolucionarno kubansko razpoloženje je že prebujeno. Globoko v našem srcu je že vzplamtel plamenček svobode, ko samo pomislimo na Kubo. Tisti prijeten občutek in toplina nas zalijeta po telesu. Kar na enkrat se zavemo: »Tudi mi zmoremo. Tudi jaz zmorem! Tudi mi smo revolucija.« A le če gre za pravo stvar! Želimo si, da ta občutek nikoli ne mine. Naj se ne konča. Naj bo revolucija večna! Viva la revolucion! Hasta la victoria siempre!
