Albanija – prebujajoča lepotica
Piše: Mitja Gruden
Pravijo, da je Albanija ena najbolj podcenjenih potovalnih terenov v Evropi!
Še vedno ne preveč razvpita, zagotovo pa dežela velikih kontrastov. Tu živijo izjemno premožni prebivalci in izjemno revni a ponosni ljudje, ki skušajo preživeti iz dneva v dan po najboljših močeh. Včasih najdemo njihov znameniti burek za 40 centov, odličen espresso za 50 centov ter kilogram jagod za 1,8 eur. Ob našem naslednjem postanku pa so lahko cene že dvojne ali trojne. Domačini so izjemno prijazni in ustrežljivi, drugič pa doživimo hladen tuš in mrke poglede.
Statistično je v Albaniji največ muslimanov – kar 60 odstotkov, vendar jih le 5 odstotkov islam prakticira na pravoverni način. Zato med enomesečnim postnim ramadanom življenje ne zastane. Svinjina, alkohol in cigarete so na voljo preko celega leta. Albanci so navajeni na življenje v več verskem okolju: suniti, bektaši, pravoslavci, katoliki in protestanti sobivajo. Za pare različnih veroizpovedi vera ne predstavlja kakšne posebne prepreke. Starši ne komplicirajo. Le kako bi? Skoraj četrt stoletja do razglasitve demokracije leta 1991 so Albanci živeli v uradno razglašeni ateistični državi. Takrat so porušili večino džamij in cerkva, duhovnike so preganjali in zapirali. Enver Hoxha je izdal tak dekret in poskrbel, da so po celi državi zrastli železobetonski bunkerji – več kot pol milijona jih je. Najrevnejša država v Evropi je desetletja investirala v beton in železo treh tipov bunkerjev ter v razvejane sisteme podzemnih protijedrskih zaklonišč za vojsko in predvsem za takratno politično elito.
Zdaj je demokracija in kapitalizem, zdaj so drugi časi. V državo prihaja vedno več obiskovalcev iz cele Evrope, ki želijo doživeti nekaj albanske eksotike, vendar ne na račun udobja, ki so ga vajeni doma. Zato ob albanski obali stihijsko preko vseh meja rastejo novi hoteli in turistični kompleksi, ki prej odganjajo kot privabljajo obiskovalce. Nič ne de, Albanci se hitro učijo in če bo treba bodo kakšen hotel tudi porušili, da bodo lahko razširili cesto ali dodali kakšen pločnik in park. V tej deželi je vse mogoče.
Na potovanju srečujemo delčke preproste tradicionalne Albanije, ki živi v skladu s srednjeveškim Kanunom in Beso – častno besedo, na drugi strani pa se čudimo blišču novih stavb in natrpanim plažam na jugu. Srečujemo preproste pastirje s svojimi čredami ovac in najnovejše mercedese, preproste kmetovalce in novodobno domačo jaro gospodo, oblečeno po najnovejših zahodnoevropskih trendih …
Kljub temu, da Albanija ni popolna destinacija, nam neopazno zleze pod kožo in želimo si je več in še.
V glavnem – še bomo prišli!
