Piše: David Pele
Čeprav je otok Tenerife v tem delu leta izjemno obiskan, smo bili na naši pohodniški odpravi pogosto sami. Večina obiskovalcev ob omembi Kanarskih otokov pomisli na plažo, morje in sonce. Slednje dodobra segreje ozračje tudi pozimi in številni z evropske celine pobegnejo pred zimo na 1200 km oddaljene vulkanske otoke.
Potovanje smo začeli na skrajnem severozahodu v gorovju Anaga, obkroženi s številnimi zašiljenimi vrhovi, med katerimi se nizajo globoke doline, ki pogosto segajo vse do morja. Nekoč, ko še ni bilo cest, so skozi te doline vodile naporne pohodne poti, ki so bile edina vez med malimi vasicami. Te so še danes pravi dragulji kanarskega podeželja, kjer ni slutiti nobenih vplivov sicer silovitega razvoja glavnega mesta nedaleč stran. Pot nas po najlažjih prehodih po dolini pripelje v eno redkih gostiln v Taganani, kjer le s težavo najdemo prostor za našo sicer malo skupino.
Najvišji vrhovi tega območja so oviti v pradavni gozd lovorikovca, ki predstavlja še zadnji ostanek naravne vegetacije na otoku Tenerife, ki je bila zaradi intenzivnega kmetijstva v preteklosti praktično povsem izkrčena. Sprehod po gosti džungli v objemu mističnih dreves in sence vedno znova prija.
Le redkokje na svetu se da na enem mestu opazovati toliko različnih vulkanskih oblik in procesov kot na otoku Tenerife. Številni izbruhi iz različnih kraterjev so ustvarili celo serijo vulkanskih stožcev in sprehodi med kupi lave razkrivajo, da vulkan Teide vsaj vsako stoletje pokaže svojo moč.
Selitev na La Gomero izpolni pričakovanja – neobljuden svet, poln znamenj skrivnostne preteklosti, ki se upira sodobnim trendom. Na poteh ne srečujemo skoraj nikogar. Sledimo zapuščini domorodnih Gvančev pred špansko kolonizacijo in se vzpnemo na njihove svete gore ter sledimo starim pastirskim prehodom.
Povratek na jug otoka Tenerife predstavlja pravi šok. En dan počitka nam sicer dobro dene. Potovanje pa zaključimo v slogu – sledi še skok na tenerifski Matterhorn. Ta kraljuje več kot tisoč metrov visoko, okoli njega pa številni vinogradi in kmetije še enkrat več dokazujejo, da je tradicionalno in avtentično, tudi na turistično zelo razvitem otoku, na dosegu roke.
