Piše: Nina Slamnik
Tisti, ki vedo, da sem vodnica (pa naj gre za prijatelje, sosede ali naključne znance) me pogosto sprašujejo, kam me bo naslednjič odpeljala pot.
»Turčija? Ja, tam smo že bili. Na poletnih počitnicah. Krasno smo se imeli …«
»Islandija? Uf, ja. Tam ti narava pokaže kaj zmore. Ampak je draga …«
»Tajska, Indonezija? Ko otroci odrastejo bomo šli. Vsa ta pisanost in živahnost. Pa prijaznost …«
Ko pa omenim Gruzijo, obrazi ostanejo nekam togi.
»A v Gruzijo? Kaj pa je tam? Kaj pa tam počnete?«
Tisti, ki jim ni nerodno, pa vprašajo še: »Kje točno pa je to? Kakšni pa so Gruzijci? Kam pa spadajo?«
Priznam, dokler mi ni Oskar predlagal vodenja Gruzije, pred kakimi šestimi leti, tudi sama nisem vedela kaj dosti. Počasi sem odgrinjala skrivnosti in lepote dežele »na sončni strani Kavkaza«.
Narava
Že ko človek ošvrkne zemljevid Gruzije, mu postane jasno, da gre za zelo raznoliko deželo. Pred milijoni let so jo trki tektonskih plošč pošteno nagubali, svoje pa so dodali še vulkani. Na severu se bohotijo skamneli vladarji Visokega Kavkaza – mogočne gore Ušba, Tetnuldi, Škhara in Kazbeg. Pravi balzam za gorenjske duše. Dolenjcem, Štajercem in Primorcem bo morda bolj všeč vzhodni del, ki je danes posajen z vinsko trto. Notranjcem in Belokranjcem pa namenjam Mali Kavkaz, na jugu. Hribovit, gozdnat, umirjen. Lahko pa si izberete tudi kolhidsko nižino, ob Črnem morju, ki so jo opisovali že stari Grki – v to bogato deželo so namreč poslali Jazona in Argonavte.
Bogastvo kulturne dediščine
Kje sploh začeti? Pri 1,8 milijona let starih okostjih, ki veljajo za eno najstarejših najdb izven Afrike. Ali morda pri pet tisoč let stari tradiciji zlatarstva, katere izdelke danes hranijo v zakladnici narodnega muzeja. Morda pri njihovi pisavi, ki so jo izpopolnili v 5. stoletju in jo uporabljajo še danes, ali jeziku, ki ga pri najboljši volji ne razumemo čisto nič. Navdušijo tudi stare cerkve in freske, ki so nastale v zlati dobi dežele med 11. in 13. stoletjem, tudi v najbolj odročnih krajih, visoko v hribih, kamor se še vojskam ni ljubilo korakati in osvajati. Zanimiv in raznolik pa je tudi Tbilisi, 1500 let staro glavno mesto, mnogokrat uničeno in požgano. Vsak vladar ga je posodabljal po svoje. Danes pa je to mesto, ki nikoli ne zaspi.
Najbolj ponosni pa so Gruzijci na svojo tradicijo vinogradništva. Najbrž so bili prvi, ki so iz grozdja naredili vino. Že v neolitiku, pred osmimi tisočletji. Odkrili so, da se grozdje, če ga čez zimo hranijo v kvevrijih (velikih glinenih amforah), spremeni v opojno pijačo. V Kakhetiju še danes vsak kmet pridela svoje vino in ravno njegovo je najboljše.
Ja, kar malo krivice delamo Gruziji, ker o njej vemo tako malo. No, k sreči je njihovo bogastvo opazil UNESCO in najpomembnejše objekte, pa tudi postopek pridelave vina, zaščitil kot svetovno kulturno dediščino.
Iz opisov in slik se Gruzija morda zdi malo dolgočasna. A ravno to je njeno skrito orožje. Pravo Gruzijo, njeno dušo, vse njene barve in okuse lahko začutiš šele, ko jo doživiš na kraju samem.
Za konec
Posebnost Gruzije so tudi krave na cestah. Pa ne zato, ker so svete, ampak zato, ker jih domačini pustijo, da se prosto pasejo in iz ne čisto pojasnjenega razloga jim je na asfaltu zelo všeč. Predstavljajo pa težavo za voznike, sploh če se k prežvekovalnemu počitku usedejo ravno na ovinku. Ko smo enkrat našega voznika Nugzarija vprašali, če mu krave povzročajo preglavice, se je nasmejal in odgovoril: »Krave niti ne, so precej počasne in predvidljive. Hujši so pujsi in ženske.« Mislite si, kar si hočete. V nadaljevanju potovanja smo bolj natančno opazovali, kaj se dogaja na cestah in tudi ženske smo na koncu morale priznati, da je v tej Nugzarijevi »modrosti« precej resnice.
