Kaj pričakovati od Madeire?
(oktober 2011)
Opisati Madeiro z besedami je
težko, ampak samo zato, ker si jo verjetno vsak predstavlja malo po svoje, dokler je dejansko ne obišče. Kaj za vraga se skriva na tem otoku, pozabljenem sredi Atlantika, nekje med Afriko in Evropo? Kot vajenec na uvajalni turi, sem pred potovanjem prebiral o Madeiri a si kljub temu nisem znal predstavljati kaj vse nas bo pričakalo tam. Ok, predstavljal sem si otok večne pomladi in dobre hrane, ter lepo urejenih sprehajalnih in izletniških poti. Ampak nisem si pa predstavljal, koliko različnih svetov obstaja na tem relativno majhnem otoku.
Prvo presenečenje je bil pristanek na letališču v Funchalu, ki je zgrajeno na stebrih – na otoku je namreč premalo primernih ravnih površin, da bi lahko zgradili letališče, zato je bilo potrebno pisto zgraditi na podpornih stebrih. Divje. Pristali smo v vetrovnem in deževnem vremenu, zato smo za naslednji dan naročili sonce. A naslednje jutro ob 7:30 sonca še od nikoder! Tema, trda, črna tema. Ko smo zajtrkovali v jedilnici hotela smo se nejeverno spogledovali, no, na našo srečo je sonce nazadnje le vzšlo in polni optimizma smo zakorakali v obljubljeno pustolovščino.
Na Madeiri je potrebno biti pripravljen na vse 
vremenske razmere, zato ne bi bilo prav nič smešno, če bi imeli na sebi oblečene kopalke in kratke hlače, čez njih pa topel pulover s kapo in rokavicami vred. Z avtom se lahko povzpnemo do 1818m visokega Pico de Arieiro, kjer zna biti zelo hladno, nato pa smo v dobre pol ure že ob morju, kjer lahko odvržemo vse odvečno in gremo poležavat na plažo.
Naš simpatični šofer in lokalni vodič Dino nas je prevažal po otoku, bežali smo pred oblaki in zasledovali jasnino. Bilo je namreč ravno po koncu deževnih dni in želeli smo ubežati še zadnjim pretečim oblakom. Za naprej smo itak imeli naročeno lepo vreme, ampak tudi z vezami je potrebno malo počakati, da se vreme ustali. Tako smo dobesedno skakali iz sveta v svet, iz enega podnebja v drugega, od 5°C do 25°C v pol ure in podobno. Da je to možno, se gre zahvaliti izobilju tunelov na Madeiri, kot švicarski sir je otok preluknjan z njimi.
Na ta način je otok možno v celoti 
prevoziti in prevandrati zelo hitro, kar je bilo v preteklosti zaradi neverjetno hribovitega reliefa praktično nemogoče. Ko že misliš, da si videl vse, se odpelješ preko hriba in tam novo presenečenje, dobesedno drug svet. Vsa ta mala območja so bila v preteklosti med seboj izolirana, zaradi topografije terena so Madeirčani dolga stoletja živeli v med seboj ločenih skupnostih in razvili različne navade ter dialekte. Tudi razvoj je v okrajih potekal različno hitro in intenzivno. Šele pred kratkim so novo zgrajene ceste, skupna politika in popularna kultura združili Madeirčane v enotnejšo družbo. Še vedno pa obstaja razlika med glavnim mestom Funchalom in t.i. podeželjem. Zelo hribovita jê Madeira, zdi se, da bi Madeirčani stali krivo, če bi jih postavili na ravno. Verjetno prav zato svoj posel tako dobro obvlada tudi slavni nogometaš Cristiano Ronaldo, ki se je rodil in se nogometa učil na Madeiri.
Druga stvar, ki jo je na Madeiri v izobilju je voda, ki včasih celo prestopi hudourniške bregove in poplavi. Madeira je prepletena z levadami – namakalniškimi kanali, ki so jih speljali po vsem otoku z namenom, da so vodo speljali iz območij bogatih z vodo tja, kjer jo je primanjkovalo. Poti ob levadah so dobro vzdrževane, zato so danes ob levadah urejene sprehajalne poti. In prav izleti po levadah so ena največjih atrakcij Madeire. Drži, da Madeiro najbolje spoznaš tako, da jo prehodiš. Zanimivo, kakšno moč inspiracije ti dajo ti sprehodi. Sam bil nisem ravno nek strašni ljubitelj pohodništva, ampak po treh dneh sem tako kot večina v skupini želel videti še več.
Zame je bil vrhunec sprehod – ki se je spremenil
v pohod, ker nismo želeli odnehati preden dosežemo cilj – do rta Sv. Lovrenca (Ponta de São Lourenço) na skrajnem vzhodu otoka. Že po poti narava ni skoparila z mogočnimi klifi in panoramami, nagrada za naš trud pa je prišla po zadnjem vzponu preko 420 lesenih stopničk: nepozabni razgled, ki ga lahko opiše edino slika…
Na splošno, življenje na Madeiri teče v nižji prestavi, zgleda, kot da se nikomur nikamor ne mudi. In super je, da je ta ležernost hitro nalezljiva, zato resnično odmisliš stres vsakdana in se prepustiš prijetnemu in gostoljubnemu ritmu otoka. Zdi se, da vozniki ustavljajo pred prehodom za pešce, če te v le vidijo stati ob njem, tudi nimaš nikakršnega namena prečkati ceste. Restavracije bi lahko imenovali tudi “slow food” – natakarjem se ne mudi, računa ne izstavijo pogosto, drobiž nosijo v žepu… Vendar pa to ne pomeni, da je kakovost hrane slaba – nasprotno, na Madeiri sem lahko po mili volji najemo najrazličnejših dobrot: 
eksotične ali nam bolj domače vrste sadja in zelenjave, morske hrane in ribe (predvsem polenovke in morske ščuke, imenovane espada), različnih juh, mesa, predvsem govejih ražnjičev (espetada), do kostanja na 101 način. Ne manjka pa tudi dobre kapljice, predvsem slavnega madeirčana – vina z dodanim žganjem.
Madeira ima nizek odstotek kriminala, čeprav nam je nekega dne tudi naš Dino potožil, da so ga skoraj pretepli. Zanimalo nas je zakaj in povedal nam je, da ga je nekdo obtožil, da je njegovi punci rekel “linda”, kar v portugalščini pomeni “luštna” oz. “prikupna” in že je bilo dovolj, da ga je ljubosumni možakar zgrabil za vrat. Dino je sicer zanikal, da se je spogledoval ampak saj vsi vemo kakšen sloves imajo “latinci”. Torej previdno, če je vaši ženi, punci ali prijateljici ime Linda, se zna zgoditi, da zaidete v težave… Prav tako ni priporočljivo spraševati koliko stane bunda, če bi vas slučajno zeblo. Zakaj? Ker “bunda” po portugalsko pomeni zadnjica. O lepoti in pasteh portugalskem jezika pa kdaj drugič.
Iztok Mervič
