Javljam se iz Portugalske, ekskluzivno za Oskarjev e-časopis, direktno iz kavarne na Ribeiri. Kofetkanje je najbolj portugalska stvar, kar jo lahko počneš, kadar imaš trenutek časa zase. 
Če ga nimaš, si ga pa preprosto vzameš. Kofetka se lahko kadarkoli in kjerkoli. Portugalci pijejo kavo ob osmih zjutraj na poti v službo ali ob enajstih zvečer po večerji s prijatelji. Čas tu ne igra nobene vloge. Nikogar ne skrbi, da zaradi preveč kofeina preveč prepozno ne bo mogel spati. Običajno pijejo ‘bico’, to je espreso, majhna kavica. Toliko, za okus. Za pocrkljat se in ustavit tempo življenja.
Ribeira je slikovito nabrežje ob reki Douro v Portu. Delavska četrt delavskega mesta. Po portugalskem reku namreč Porto dela, medtem ko se Lizbona (samo) zabava. Drugo največje mesto Portugalske se je resnično razraslo in postalo pomembno industrijsko središče in pristanišče na Iberskem polotoku. Vendar staro mestno jedro ostaja staro. Zato je tudi pod Unescovo zaščito. Tu se nad labirintom tlakovanih ulic dvigajo večnadstropne in ozke mestne hiše, katerih raznobarvni ometi in keramične ploščice že odpadajo s fasad, medtem ko so železne ograje francoskih oken še vedno dovolj trdne, da držijo izobešeno perilo. 
Ribeira pa je najbolj šarmanten predel starega mestnega jedra. Hiše živih barv se dvigujejo nad reko, pod njimi pa se vrstijo bari, kavarne in restavracije. Tu se dogaja. Tu je mestni vrvež. Tu je življenje. Čez dan turisti posedajo za mizicami na prostem, medtem ko lokalna mladež skače z mostu v reko, zvečer pa vse nabrežje zajame zabava ob glasbi in koktejlih.
Spet srknem malo kavice, ustavim pisanje in pogled mi zdrsi od znamenitega dvonadstropnega železnega mostu k ladjicam ‘barcos rabelos’ dol na reki. Z njimi so nekoč tovorili sode portovca z vinogradniških posestev, kjer ga pridelujejo, v Porto, kjer ga starajo. Pogled drsi naprej, čez reko, na drugi breg, kjer stojijo številne kleti tega slavnega desertnega vina. Zakaj si nisem privoščila kozarček portovca namesto kavice? Aja, kasneje gremo obiskat eno izmed vinskih kleti. Takoj po izletu z ladjico po večni Zlati reki. Tam dobim kozarček.
Še zadnji požirek. Prav vesela sem, da sem spet v Portu. Lizbona je prav gotovo eno najlepših mest na svetu, čudovit splet starega in novega, mesto kontrastov, ki te očara. Ampak Porto! 
Porto ima pa nek šarm, ki te prevzame. Nič ne oporekam. Lizbona mi je neznansko všeč. Upravičeno pobira najlepše naslove. Vendar Porto te pa prijetno preseneti. Tu se enostavno počutiš fajn. In bi ostal še kakšen dan več. Kot ljubezen na prvi pogled. Nekako nočeš stran, dokler… Še posebej zdaj, jeseni.
Jesen je bila od nekdaj moj najljubši letni čas. Neko prešerno razpoloženje me prevzame, ko poletna vročina popusti, ko je ozračje jasno in ostro, ko jesenski veter odnaša pisano listje z dreves. Včasih je bil to čas, ko se je bilo treba vrniti za šolske klopi. Zdaj pa je to tisti pravi čas za potovanje. In čeprav bi kar obsedela tu na nabrežju Zlate reke in opazovala ljudi, ki hodijo mimo, poslušala melodije pouličnih glasbenikov in se prepustila božanju toplega sonca, mi ne bo težko nadaljevati poti, kajti vem, da tisto najlepše še pride. 
Ob zgornjem toku Zlate reke so se vinogradi portovca že preoblekli v jesenske barve. Tam se terasasta pobočja vinogradov strmo spuščajo k reki in med rdečimi in rumenimi listi vinske trte ljudje že obirajo grozdje. Čas trgatve je tu. Božansko! Kako se je jesen priplazila v čarovniško pokrajino granitnih balvanov v Zvezdnih gorah, pa si niti ne predstavljam. A gotovo nas v najvišjem gorovju Portugalske čakajo veličastni prizori. In potem spust med neskončne nasade hrasta plutovca na valovitih nižinah Alenteja. Ja, tisto najlepše šele pride. Jesenska pravljica.
Kavica je pošla. Dovolj sanjarjenja. Odpravim se k reki. Tam se že zbira skupina za izlet z ladjico. Ogrnem si vetrovko in pripravim fotoaparat. Pogled z reke nazaj na mesto bo povsem druga zgodba.
Pa lep pozdrav iz jesenske Portugalske!
vodnica Ana Hočevar
