Piše: Igor Podgoršek
Ko Evropejec prvič odpotuje na Kitajsko, pogosto vzame s seboj veliko več kot kovček. Vzame predstavo, da mora imeti vse pod nadzorom. Da mora razumeti. Da mora predvideti. Da mora vedeti. Kje bomo jedli? Kako bomo prišli do hotela? Kaj če se izgubim? Kaj če ne bo delovalo? Kaj če me ne bodo razumeli? In potem pride na Kitajsko. V deželo, kjer se milijarda ljudi vsak dan premika z ritmom, ki bi moral po vseh naših predstavah ustvarjati kaos – pa ga pogosto ne. Ne zato, ker bi bilo vse popolno. Ampak zato, ker Kitajska že tisočletja razume nekaj, kar je Zahod v veliki meri pozabil: da življenje ni vedno stvar nadzora, ampak usklajenosti.
V taoistični misli obstaja pojem wu wei – delovanje brez prisile. Ne pomeni lenobe ali pasivnosti. Pomeni sposobnost, da človek ne deluje proti toku življenja, ampak z njim. Prav to je ena najbolj zanimivih izkušenj skupinskega potovanja po Kitajski. Ni ti treba skrbeti za vsako podrobnost in nadzorovati vsake situacije. Ni ti treba razumeti vsake table, vsakega znaka in vsakega pogleda. Dovolj je, da stopiš na pot.
Kitajska človeka pogosto ne očara zato, ker bi jo popolnoma razumel, ampak zato, ker začne čutiti, da svet deluje tudi brez njegove nenehne kontrole. Ko sediš na hitrem vlaku, ki z več kot 300 kilometri na uro tiho drsi skozi pokrajino, začneš razumeti kitajski odnos do harmonije. Toliko ljudi, sistemov, gibanja in vendar vse teče. Ne vedno popolno, ampak tekoče – kot voda.
Ni naključje, da je prav voda eden največjih simbolov taoizma. Lao Zi piše, da nič ni mehkejše od vode in vendar nič ne premaga vode. Ne bori se, ne dokazuje se – a vseeno pride do cilja. Tudi dober vodnik na Kitajskem pogosto deluje podobno. Ne sili človeka in ga ne vleče skozi program. Ustvarja tok, v katerega se lahko skupina sproščeno ujame in prav zato ljudje pogosto šele na Kitajskem prvič po dolgem času zares zadihajo. Ker ugotovijo, da jim ni treba ves čas razmišljati o naslednjem koraku. Nekdo drug je preveril vozne rede. Nekdo drug ve, zakaj je treba na postajo eno uro prej. Nekdo drug razume razliko med provincami, mentalitetami, lokalnimi navadami in ritmom mest.
Potnik pa lahko prvič po dolgem času preprosto opazuje. Starega mojstra tai chija v jutranjem parku. Meglo, ki se dviga nad riževimi terasami Longshenga. Babico, ki v ozki ulici pripravlja rezance po receptu starejšem od marsikatere evropske države. Otroka, ki zaspi očetu na električnem skuterju med večernim prometom milijonskega mesta. Kitajska človeka počasi uči, da svet ne stoji samo na individualizmu, tekmovanju in dokazovanju, ampak tudi na odnosih, ritmu skupnosti in zaupanju v tok življenja.
Konfucij je verjel, da harmonija družbe nastane takrat, ko vsak človek razume svoje mesto v celoti. Taoisti pa so šli še dlje – verjeli so, da največji mir pride takrat, ko človek neha siliti življenje, da bi bilo nekaj drugega, kot je. Morda je prav zato skupinsko potovanje po Kitajski za marsikoga mnogo več kot samo ogled znamenitosti. Postane majhna vaja v zaupanju, sprejemanju in spuščanju nadzora. Morda človek ravno tam, na drugem koncu sveta, prvič začuti nekaj zelo preprostega: da mu ni treba ves čas nositi vsega sam. Da lahko včasih samo hodi in zaupa poti, zaupa Taou.
