Piše: Jure Gubanc
Kaj si predstavljam ob besedi Balkan? Predstavljam si prijetno klimo. Prisotnost morja in bujno rastje. Tople in prijazne ljudi, ki so včasih osorni, kadar je situacija primerna. Dovolj lene, da znajo uživati življenje, pa vendar so isti ljudje zmožni premakniti gore. Malo praktične umazanije, ki pride skupaj z lenobo, a vseeno navidezno čistočo za goste in turiste. Ter zelo dobro hrano – ne morem mimo tega, da se mi v glavi ne bi »zapekli« čevapi. Tudi alkohol paše zraven. Pivo in rakija.
Pet dni v Bolgariji mi je prineslo točno to, kar sem pričakoval, a v nadgrajeni različici.
Ljudje so zelo prijazni. Pa ne na tisti priliznjen način, ko čutiš, da oseba olepšuje besede. Ko ton izgovorjave govori nasprotno definiciji besede v slovarju. Brez tega. Prijazni so z namenom prijaznosti, ker se tako spodobi. Taki so, takšno je njihovo življenje. Delujejo malenkost bolj samozavestni in malenkost manj samovšečni v primerjavi z ostalim Balkanom.
Zrak ima drug vonj. Še vedno balkanski, kot sem ga navajen z obiskov Hrvaške, Srbije in Bosne in Hercegovine, a vseeno z drugačnim pridihom.
Zgodovina. Balkan ima dolgo, močno zgodovino. Prav tu, v današnji Bolgariji, so našli najstarejše ostanke sodobnega človeka v Evropi (jama Bacho Kiro), tu so ustanovili prvo mesto (Plovdiv). Še pred časom mogočnega Rima in Grčije so bili tu Tračani. Niso bili enotni, a vseeno so bili močni in samostojni. Na terasah so pili vino, ko je bila grška civilizacija še v povojih, o rimski pa ni bilo ne duha ne sluha.
Ni oporekanja, to je košček zemlje, kjer je lepo živeti. Dragi sobalkanci, zadeli smo na loteriji lokacije rojstva.
Čistoča? Iskreno sem dvomil o tem, preden sem obiskal Bolgarijo. Moje predhodne izkušnje z južnim Balkanom niso najbolj bleščeče. A Bolgarija me je zelo presenetila. Tekom potovanja nismo doživeli neprijetnih občutkov, ki bi jih sprožile nečistoče v okolici.
Hrana? Balkanci dobro jemo, vsekakor. Povsod. To je naš hobi, naš šport. Bolgarija sledi temu trendu. Zelenjava je polna okusa, mleto meso pa s skrivnostnim priokusom – teletina, svinjska mast in kumina naredijo svoje. Pripravljeno z ljubeznijo in občutkom. Ena najboljših balkanskih kuhinj. Domače, a malo drugače. Paše, zelo paše. Bom dodal še pohvalo njihovi rakiji – mislim, da sem tam pil celo najboljšo rakijo doslej (ali to ali pa tista iz bosanskih planin), s tem da je žgana pijača moj preferenčni način uživanja alkohola.
Rad bi se dotaknil še povezave v jeziku – vsi smo Slovani. To povezavo Bolgari bolj cenijo, kot sem pričakoval. Sorodna, podobna melodija naših jezikov jim ogromno pomeni. Takoj si njihov. Tudi če se ne razumeš povsem, čutijo bližino sorodnega naroda.
Torej, kako je Bolgarija spremenila moj pogled na Balkan? Pričakoval sem, da bodo spoznanja šla v širino. Več istega, kot sem že videl, a malo drugače. To sem dobil, presenečenja pa so šla v globino. Spremenil sem svojo temeljno predstavo, spoznal sem, da je Balkan močan, globok, starodaven in neomajen.
Kljub jasnim administrativnim mejam in političnim razpotjem je med nami ohranjena zgodovinska slovanska vez (Ciril in Metod si verjetno nikoli nista mogla predstavljati, kakšen bo njun vpliv). Ko prideš tja, se počutiš domače in sprejmejo te kot domačega. Podobno kot starodavni Tračani na tem območju smo tudi danes Balkanci vsak zase, a hkrati vemo, da na nek način pašemo skupaj.
