Piše: Žiga Korsika
Obstajata dve Sardiniji. Sardinija ob obali, zazrta v svet in Sardinija v notranjosti, zazrta vase. Ob obali opazujemo sledi velikih imperijev, ki so skozi zgodovino vznikali ob Sredozemlju, z vsakim kilometrom, ki ga naredimo proti gorati notranjosti otoka, pa se svetovljanskost obalnih območij umika pristnemu življenju Sardov.
To dvojno naravo otoka opazi vsak bolj luciden popotnik, ki ga pot zanese na Sardinijo. Takšna je bila seveda tudi skupina Agencije Oskar. Z obale smo se zapeljali v gorato notranjost, v pokrajino Barbagia, v Orgosolo – mesto muralov. Orgosolo ni običajna turistična destinacija, niti se to ne trudi postati. Svoje obiskovalce sprejema z odprtimi rokami, a se jih ne trudi očarati. Prav nasprotno. Umetniki, ki so poslikali fasade mesta, opominjajo svet, da bi lahko bil drugačen. Sopotnike in mene so pričakali protestni, aktivistični in pomenljivi murali.
Orgosolo pa ni znan le po muralih, temveč tudi po »pastirskih kosilih«. Takšnih pristnih, kjer skupine obiskovalcev posedijo v krogu na preprostih kamnitih sediščih, nato pa jim postrežejo z lokalno kulinariko, ki prepriča še tako nejevernega Tomaža. Lokalne sušene mesnine, tanki kruh carasau, sir pecorino, počasi kuhana jagnjetina, nad ogljem pečen odojek, imenovan su porcheddu, sadje, sladica, obvezni digestiv in značilni Cannonau – rdeče vino, ki teče, dokler žejni popotnik ne odloži kozarca.
»Pastirji«, ki so še nekaj trenutkov prej delili lokalne dobrote, so odložili pladnje, se postavili v krog in prosili za trenutek tišine. Prišel je čas za pesem sardskih pastirjev – Cantu a Tenore.
Tehnično gledano gre za večglasno polifono petje štirih moških pevcev, pri katerem prvi glas (oche ali boche) poje glavno melodijo, preostali trije pa ga spremljajo. Spremljevalni glasovi se imenujejo mesu oche oziroma mesu boche, contra in bassu. Ljudsko izročilo pravi, da mesu oche posnema zavijanje vetra, contra blejanje ovce, bassu pa mukanje krave. Jezik pesmi? Zagotovo ne italijanščina, temveč sardščina. Poznavalci tovrstnega petja lahko hitro povedo, iz katerega dela Sardinije prihajajo pevci. Kot bi rekli v Sloveniji – vsaka vas ima svoj glas.
A takšen opis ne more pojasniti občutkov, ki jih pesem sardskih pastirjev vzbudi v poslušalcu. Nas je pravkar odnesla daleč v preteklost, morda celo v čas antičnih Nuragov? Je mogoče, da so korenine njihove pesmi res tako stare? Ali pa segajo v srednji vek? Morda pa nas njihova pesem ni popeljala v preteklost, temveč v dimenzijo, v kateri obstaja zgolj trenutek – gozdiček blizu Orgosola, pevci in mi, njihovi poslušalci.
Ko so pevci utihnili, je svet stekel naprej. Sledil je aplavz. Kot se spodobi. Zaslužen. Nato pa razmislek: smo že kdaj slišali kaj takega? Vodja kvarteta je povedal, da je v preteklosti že nastopal v Mariboru. Torej zagotovo nismo prvi iz Slovenije, ki smo ga slišali. Takšen je bil zgolj občutek. Pred nas je postavil klobuk, v njem pa zbirko zgoščenk. »10 evrov za 10 pesmi,« je povedal.
Mene je prepričal, čeprav sem se zadnjega predvajalnika zgoščenk znebil že pred več kot desetletjem. Mimogrede – oglejte si posnetek, ki jim dela krivico. Mikrofon na telefonu pač ni sposoben zajeti vsega bogastva njihovih glasov.
Če jih želite slišati v živo, ob bogati pastirski pojedini, se nam pridružite na naši naslednji poti na Sardinijo.
