Piše: sopotnica Breda Gačnik
Preko Dunaja in Lizbone nas je 40 sopotnikov poletelo na portugalski otok Madeira, ki ga nekateri imenujejo tudi otok večne pomladi, evropski Havaji ali biser Atlantika, saj ima zelo ugodno in milo klimo ter je dom več kot 1200 avtohtonim vrstam rastlin. Gre za otok vulkanskega izvora z razgibanimi gorskimi vrhovi, kanjoni in strmo obalo. V portugalščini Madeira pomeni les, ime pa je nastalo zaradi poraščenosti z laurisilvo (avtohtonim lovorjevim gozdom). Zaradi pomanjkanja prostora letališče na Madeiri leži tik ob obali, pristanki na zelo kratki letališki stezi pa so prava mojstrovina izkušenih pilotov, ki morajo za to letališče opraviti še posebno dodatno usposabljanje. Ker pogosto piha, velja letališče na Madeiri za eno najbolj zahtevnih na svetu. Naš pristanek je bil odličen in naše potovanje se je začelo.
Prvi dan smo obiskali Cabo Girão, ki je s 580 metri najvišji morski klif v Evropi in drugi na svetu. Hoja po stekleni razgledni ploščadi nad breznom je bila nekoliko »strašljiva« in napeta, vendar za našo odlično ekipo to ni bil noben problem.
Madeira je bila odkrita po naključju, ko sta dva portugalska pomorščaka leta 1418 med neurjem prispela do otoka, ki sta ga poimenovala Sveti pristan (Porto Santo), ker sta tam našla varno zavetje. Kasneje so raziskovalci v daljavi odkrili še en otok in ga poimenovali Madeira – otok lesa. Takrat je Madeiro prekrival lovorjev gozd, danes pa ta pokriva le še okoli 20 % otoka, vendar je to še vedno največji ohranjeni del lovorjevih gozdov na svetu. Lovorjevo drevo ustvarja pomemben ekosistem, zato ga je UNESCO leta 1999 vpisal na seznam svetovne dediščine. V meglicah, ki so se dvigale in spuščale po planoti Paul da Serra, smo se sprehodili med temi veličastnimi in skrivnostnimi drevesi ter imeli občutek, kot da smo v Jurskem parku in bomo vsak trenutek zagledali dinozavra. Divjih živali na Madeiri skoraj ni – le zajci, ki pa jih v enem tednu potepanja nismo videli. Prav tako ni kač, klopov, pajkov in skoraj nobenih komarjev. Res otok, na katerega bi se človek kar preselil. Obiskali smo še vas Porto Moniz, znano po naravnih bazenih, ki jih je oblikovala lava. V njih je bilo kar nekaj kopalcev, mi pa za kopanje žal nismo imeli časa.
Drugi dan smo namenili ogledu glavnega mesta Madeire, Funchala. Ime izhaja iz besede funcho (komarček), ki ga je bilo ob prihodu Portugalcev v 15. stoletju na tem območju zelo veliko. Mesto je res čudovito. Polno je parkov in botaničnih vrtov, v katerih je nešteto rož, dreves in grmovnic. Seveda pa nas je vsepovsod spremljal tudi njihov svetovno znani rojak Cristiano Ronaldo, ki je bil rojen v Funchalu in kjer je preživel del svojega otroštva. Njegov kip je nekoliko nenavaden in mu po mojem mnenju ni posebej podoben, vendar ima vsak svoje mnenje. Tudi kip Krištofa Kolumba stoji v mestu, saj je iz rojstne Genove na Madeiro prišel kot trgovec s sladkorjem in se poročil s hčerko guvernerja otoka Porto Santo. Kolumb se je v Funchalu učil in pripravljal na svoja potovanja čez ocean, kar je po vsej verjetnosti vplivalo tudi na njegovo odkritje Amerike. Obiskali smo tudi degustacijo različnih vrst madeirskega vina, ki pa meni osebno ni bilo posebej všeč. Znamenita tržnica Mercado dos Lavradores ponuja sveže sezonske izdelke, kjer se rože, zelenjava in sadje prelivajo v vseh mavričnih odtenkih. Res prava paša za oči.
Pico do Arieiro je eden najbolj fascinantnih vrhov na Madeiri in s 1.818 metri tretji najvišji vrh na otoku. Dan je bil kot iz pravljice, z vrha pa smo imeli spektakularne razglede. Vrh je tudi izhodišče za eno najbolj znanih pohodniških poti na otoku (10 km), ki vodi do najvišjega vrha Pico Ruivo (1.862 m).
Vas Santana ohranja s slamo krite tradicionalne hiške, ki so bile namenjene izključno zatočišču in spanju, saj se je vse ostalo dogajalo zunaj. Danes so nekatere obnovljene in prenovljene ter se uporabljajo v turistične namene. Na rtu sv. Lovrenca pa smo doživeli in občutili povsem drugačno podobo Madeire. Modra barva morja se je čudovito prelivala in dopolnjevala z zemeljskimi odtenki vulkanskih kamnin, razgledi pa so bili veličastni, osupljivi in na trenutke skoraj brutalni. Gre za najbolj vetrovno območje otoka, kjer veter kot »neukročena trmoglavka« nenehno napada mogočne klife, ki so vsak zase nekaj posebnega in unikatnega. Madeira ima resnično vse.
Počasi se je naše osemdnevno potovanje začelo nagibati v drugo polovico. Ogledov nismo izvajali povsem po razpisanem programu, saj je naš vodnik Andraž vsak dan posebej preverjal in preučeval vremensko napoved, tako da smo se prilagajali razmeram, kar nam je odlično uspelo. Priljubljena izletniška točka na Madeiri je tudi kraj Monte, kjer se nahaja cerkev Naše Gospe z Monteja. V kapeli je pokopan avstro-ogrski vladar Karel I., ki je po razpadu monarhije zatočišče našel na Madeiri. Z vrha smo se po tlakovanih ulicah spustili s posebnimi sanmi »Monte toboggan«, s katerimi so se nekoč prevažali le premožnejši. Pričakovali smo adrenalinski spust v slogu vlaka smrti v Gardalandu, vendar je bil spust precej bolj umirjen in nič posebej razburljiv (kot tiste manjše »gosenice« v Gardalandu, če jih kdo pozna). Pri spustu sodelujeta dva »voznika«, ki skrbita za usmerjanje in zaviranje. V botaničnem vrtu pa smo uživali ob pogledu na rastline z vsega sveta, pri čemer si je bilo težko zapomniti, kaj je kaj.
Do razgledne točke Eira do Serrado smo se peljali z avtobusom, zato gre velik poklon in aplavz našemu šoferju, saj je vožnja po tej cesti res adrenalinska in zahtevna. Sami ovinki, ozka cesta in gost promet so vožnjo še dodatno oteževali. Na trenutke smo se z drugimi vozili srečevali res na nekaj centimetrov razdalje. Z razgledišča se odpira osupljiv pogled na globoko dolino, obdano z veličastnimi gorami, ki se dvigajo več kot tisoč metrov nad morjem. Z razgledne točke so se nekateri peš, drugi pa z avtobusom spustili v vas Curral das Freiras (Dolina nun), ki ima zanimivo preteklost. Ime doline izvira iz 16. stoletja, ko so francoski pirati napadli Madeiro in razdejali mesto Funchal. Da bi se nune rešile pred napadalci, so se iz samostana Santa Clara zatekle v to nedostopno in izolirano dolino, ki je bila idealno naravno zatočišče pred nevarnostjo z obale. Danes je vas znana po kostanju in številnih dobrotah iz kostanja (juhe, torte, likerji, pivo …).
Predzadnji dan smo doživeli še vožnjo z džipi po terenu (off-road) po Madeiri. To je bila izkušnja posebne vrste – malo nas je prepihalo in pretreslo, ob tem pa smo s kričanjem od veselja skoraj izgubili glas, a je bilo vsekakor vredno.
Zadnji dan oziroma dan pred zgodnjim jutranjim odhodom smo se še enkrat odpeljali na planoto Paul da Serra in si privoščili triurni sprehod po levadah. Levade so umetni vodni kanali, Madeira pa jih ima več kot 2.000 km (največ na svetu). Prvotni prebivalci otoka so jih začeli graditi zaradi potreb kmetijstva, da so vodo iz severa otoka, ki je bolj namočen in gorat, speljali na južni del, ki je bolj suh. Ker je bila gradnja zahtevna, so kasneje za to delo uporabljali sužnje ali zapornike. Kosilo smo si privoščili v manjšem obmorskem mestecu Calheta, kjer je bilo vse posvečeno »festivalu cvetja«. V vasici Câmara de Lobos, ki jo je večkrat obiskal in tudi naslikal W. Churchill, nas je naš odličen Andraž peljal v lokal, ki je v lasti prijateljice matere Cristiana Ronalda in v katerem je urejen tudi manjši muzej, posvečen Ronaldu. Ponovno smo poskusili tradicionalno pijačo Madeire – poncho (mi smo jo imenovali »ponča«), ki je sestavljena iz ruma, limoninega soka in medu. Namesto limone lahko uporabijo tudi drugo sadje, meni pa je bila najbolj všeč »ponča« z marakujo.
In kaj zapisati za konec? Bilo je eksotično, vihravo, dišeče, barvito, slikovito … skratka odlično.
In čisto za konec: med letom iz Lizbone na Dunaj smo klepetali in obujali spomine, pri čemer sem na letalu pozabila mapico z razglednicami, ki jih zbira moj dober prijatelj, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne more potovati in po svetu »potuje« z razglednicami. Seveda je sledila akcija. Ker vodnik Andraž ni potoval z nami nazaj domov, ampak je na Madeiri počakal novo skupino sopotnikov, sem ga prosila, če mi lahko kupi in ob prihodu domov pošlje eno ali dve razglednici. Ob tej priložnosti se mu še enkrat zahvaljujem za trud in prijaznost, saj je s tem polepšal dan meni in mojemu prijatelju.
