Piše: sopotnica Breda Gačnik
Novoletno potovanje v Etiopijo – »Etiopska pravljica« – je bilo zame in za sestro pravzaprav nadomestna izbira, saj sva imeli v načrtu povsem drugo destinacijo. Ampak včasih se je treba na hitro »preorganizirati« in tako je padla odločitev – greva v Etiopijo. Da je čudovita, drugačna in posebna, nam je Etiopijo predstavil Oskarjev vodnik Bojan Grošelj, ko smo z njim potovali po Tanzaniji in Zanzibarju. Ko so za najino novo destinacijo izvedeli prijatelji in znanci, pa so se nekateri kar »križali in čudili« v smislu: »Pa kje vidve to najdeta.«
Etiopija je ena najstarejših držav na svetu in edina afriška država, ki nikoli ni bila kolonija zahodnega imperija. Približno 56-krat je večja od Slovenije, ima okoli 130 milijonov prebivalcev in se razprostira na več kot milijonu kvadratnih kilometrov. Hkrati pa sodi tudi med najrevnejše države na svetu.
Ta starodavna dežela skriva številne zanimivosti:
• v Etiopiji so našli ostanke znamenite Lucy, stare 3,2 milijona let, ter Ardija, starega 4,4 milijona let; oba sodita med hominide, prednike človeka,
• iz Etiopije naj bi izvirala legendarna kraljica iz Sabe, ki je obiskala kralja Salomona,
• v mestu Aksum naj bi še danes hranili eno najsvetejših krščanskih relikvij – Skrinjo zaveze,
• Etiopija velja tudi za rojstni kraj kave.
Zanimivo, simpatično in nekoliko komično je tudi to, da ima Etiopija svoj koledar, ki za našim zaostaja približno sedem do osem let. Tako smo se na našem potovanju iz leta 2025 »vrnili« v leto 2017/2018, nato praznovali prihod leta 2018/2019 in se nato vrnili domov v leto 2026. Skratka – pravi »Back to the Future«.
26. decembra 2025 se nas je v Ljubljani zgodaj zjutraj zbralo deset sopotnikov iz različnih koncev Slovenije ter en sopotnik iz Hrvaške. Prek Benetk smo poleteli v Istanbul in nato naprej v Addis Abebo, glavno mesto Etiopije. Noč v hotelu je bila kratka, saj smo se kmalu ponovno odpravili na letališče. Razdalje v Etiopiji so velike, zato je potovanje z letalom najhitrejši način premikanja po državi.
Da je Božič ali da se bliža novo leto, sploh nismo imeli občutka. V Etiopiji namreč Božič praznujejo 7. januarja, novo leto pa 11. septembra. Po legendi naj bi takrat kraljica iz Sabe zanosila s Salomonom, pa tudi Bog naj bi svet ustvaril septembra. Vse, kar je bilo v Etiopiji »božično okrašeno«, je bilo namenjeno predvsem turistom.
Lalibela – čudež izklesan v skalo
Naše raziskovanje Etiopije se je začelo v starodavnem mestu Lalibela. Na višini 2360 metrov nad morjem stoji eno največjih arhitekturnih čudes Afrike – enajst monolitnih cerkva iz 12. in 13. stoletja, ki so izklesane neposredno v kamnito podlago. Celoten kompleks je uvrščen na seznam Unescove svetovne dediščine in ga mnogi imenujejo kar »afriška Petra«.
Po legendi naj bi cerkve s pomočjo angelov zgradil kralj Lalibela. Razdeljene so v dve skupini: nekatere predstavljajo »nebeški Jeruzalem«, druge pa »zemeljski Jeruzalem«. Med njimi teče tudi reka Jordan. Za najlepšo velja cerkev svetega Jurija, izklesana v obliki grškega križa. Do nje smo prišli po ozkem hodniku, ki se na koncu spremeni v tunel. Celotna cerkev sega približno 12 do 13 metrov v globino in je izklesana iz vulkanskega tufa. Res neverjetno.
Samostan visoko v gorah
Zaradi nekoliko spremenjenega programa – ker v Afriki pač včasih ne gre vse po načrtu – smo namesto slapov na Modrem Nilu obiskali v skalo vklesan samostan Asheton St. Maryam, ki se nahaja na 3100 m nadmorske višine in je eden najvišje ležečih samostanov v Etiopiji.
Del poti smo se peljali z »našo« neuničljivo Toyoto, del poti pa smo opravili peš. Na izhodišču pešpoti je vsak od nas kot pripomoček – in tudi zato, da bi domačini vsaj malo zaslužili – dobil svojo »pohodniško palico«, za katero smo ob vrnitvi plačali 200 birrov (okoli 2 evra).
Ker je v letih 2020–2022 v Etiopiji divjala bratomorna vojna, v kateri je življenje izgubilo več kot 850.000 ljudi, je v državi velika revščina. Ogromno je nedokončanih ali zapuščenih hotelov, zaprtih trgovin in restavracij, ljudje nimajo služb. Turizem se sicer vrača, vendar zelo, zelo počasi, saj so razmere v državi še vedno občasno negotove.
Ker je bila nedelja, je bila pred samostanom maša in zbranih je bilo veliko vernikov, ki celotno pot do samostana opravijo peš – nekateri hodijo tudi šest do osem ur. Gre za pravoslavne kristjane (Tewahedo).
Naša skupina je – seveda z dovoljenjem glavnega duhovnika – vsem zbranim zapela »Sveto noč« in bili smo deležni velikega aplavza.
Tukaj smo se tudi prvič srečali s podeželjem, kjer so nas – predvsem otroci – prosili za denar, oblačila in obutev. Že pred odhodom nas je vodič Bojan opozoril, naj denarja ne dajemo, saj vlada želi, da bi otroci hodili v šolo. S seboj pa smo prinesli zvezke, svinčnike in druge šolske potrebščine, ki sta jih lokalni vodnik in Bojan razdelila otrokom.
Večerjo smo si organizirali v restavraciji, ki je odprta – pa spet ni odprta. Zelo znana je postala, ko jo je svetovni popotnik Ben Fogle predstavil v svoji oddaji »V divjini z Benom Foglom«. Lastnica, učiteljica Susan iz Škotske, bi se najbrž razjokala, če bi videla, kaj se dogaja s stavbo, v katero je vložila veliko svojega denarja, truda in ljubezni. Nekoč so turisti čakali v vrsti, danes pa restavracijo obišče le še kakšen naključen popotnik. V času vojne je restavracijo zasedla vojska in jo uporabljala kot opazovalno točko.
Jezero Tana in Modri Nil
Iz Lalibele smo ponovno preko Addis Abebe poleteli v Bahir Dar, ki je glavno mesto regije Amhara. Mesto je znano po bližnjem jezeru Tana in reki Modri Nil. V bistvu bi mesto lahko primerjali z našim Portorožem, saj na jezero oziroma v Bahir Dar ljudje (seveda le peščica) prihajajo na letovanje, ker Etiopija nima morja. Tudi tukaj je polno zapuščenih in nedokončanih hotelov, saj je vojna uničila vizijo turizma. Pred korono in vojno je bilo v Etiopiji letno od 2 do 3 milijone turistov, kar še vedno ni veliko za tako ogromno državo. Leta 2024 je Etiopijo obiskal le še milijon turistov. Od tega je bilo pravih turistov približno 400.000, saj je okoli 600.000 tujcev prišlo v Etiopijo zgolj na sestanke v Addis Abebo, ki je politično in gospodarsko središče Afrike ter sedež številnih mednarodnih organizacij.
V Lalibeli, Gondarju in Bahir Daru je bilo turistov med 30.000 in 45.000, kar je resnično zelo malo – skoraj nič. Vsi so nas bili veseli in srečni, saj smo na neki način prinesli upanje, da se bo turizem znova začel razvijati in da bo bolje.
Pa še podatek lokalnega vodnika, ki nas je presenetil:
• V Etiopiji naj bi po lanskem popisu živelo okoli 128 milijonov prebivalcev. Osebne dokumente pa ima le približno 20 % prebivalcev in samo teh 20 % lahko voli. Koliko je dejansko prebivalcev, se v resnici niti ne ve.
• Povprečna starost prebivalstva je 17,8 leta, saj je zelo slabo poskrbljeno za zdravstvene storitve (predvsem na podeželju). Zelo velika je smrtnost otrok, primanjkuje osnovnih zdravil, cepiv … Vse, kar je nam normalno in samoumevno, je v Etiopiji za veliko prebivalcev nedosegljivo.
Šesti dan našega potovanja smo v Bahir Daru v zgodnjih jutranjih urah, še v temi, zapustili hotel in se odpravili v pristanišče, od koder smo odpluli na jezero Tana. V pristanišču smo doživeli pravi »juriš« domačinov na trajekt in postalo nam je jasno, zakaj in kako prihaja do nesreč s trajekti. Bilo je prerivanja, plezanja, naskakovanja … Dokler gre, gre.
Naša skupina je imela udoben čoln s »kavči« in ob 6.50 smo iz njih občudovali sončni vzhod. Jezero Tana je največje jezero v Etiopiji in glavni izvir Modrega Nila. Razglašeno je tudi za Unescov biosferni rezervat. V jezeru je več kot 20 otokov, na katerih stojijo samostani okrogle oblike iz 14. stoletja. Mi smo si ogledali samostan Ura Kidane Mihret, katerega notranjost je poslikana s prizori iz Svetega pisma. Seveda ni manjkala tudi podoba sv. Jurija, ki se bori z zmajem (sv. Jurij je zaščitnik Etiopije). Blizu izvira Modrega Nila nam je svoja »ljubka ušeska« za trenutek pokazal tudi nilski konj. Teh je v jezeru kar veliko, vendar so čez dan, ko je vroče, večinoma pod vodo. Do mesta Gondar smo potovali z minibusom in opazovali vasice ob cesti ter prebivalce, ki na poljih delajo tako kot pri nas pred mnogimi desetletji – vse poteka ročno in s pomočjo živine. Pred bencinskimi servisi pa so bile nepregledne vrste vozil.
Gondar – »afriški Kamelot«
Mesto Gondar (»Gora svetlobe«) leži na 2100 m nadmorske višine in je znano po čudovitih gradovih in kraljevih palačah iz 17. stoletja. Mesto imenujejo tudi »afriški Kamelot«. Gradove obnavljajo, saj želijo ohraniti dediščino in v Etiopijo privabiti več turistov. Res je neverjetno, kakšna arhitekturna lepota stoji sredi Etiopije. V Gondarju smo prenočevali v hotelu, ki je v lasti atleta Haileja Gebrselassieja, dvakratnega olimpijskega zmagovalca in nekdanjega svetovnega rekorderja. Haile veliko denarja namenja športnim centrom in domačini ga zelo spoštujejo.
Obiskali smo tudi cerkev »Svete gore« iz 17. stoletja, ki ima obliko Noetove barke. Kot že večkrat pri ogledih cerkva in samostanov smo se morali sezuti, sopotnice pa smo si v znak spoštovanja nadele rute.
Gorovje Simien – »božje igrišče« narave
Pot smo nadaljevali proti gorovju Simien, kjer se je »mati Zemlja« resnično poigrala s svojimi zamislimi. Vozili smo se skozi čarobno pokrajino na višini okoli 3000 m nadmorske višine in občudovali gore, prepade in pobočja. Kjer koli smo se ustavili, so nas takoj obkolili domačini, predvsem otroci. Na prvem razgledišču se nam je odprl pogled na narodni park Simien, ki ga domačini imenujejo tudi »božje igrišče«. Celotno gorovje in planote so vulkanskega izvora, zato je zemlja zelo rodovitna, temperature pa so skozi vse leto precej stalne – okoli 25 stopinj.
Narodni park Simien je pod zaščito Unesca. V njem živijo številne ogrožene živalske vrste, kot sta etiopski volk in kozorog, ki ju na našem »malem trekingu« sicer nismo videli. Smo pa preživeli čudovito popoldne v družbi pavijanov dželada (rdečeprsni pavijan ali »opica s krvavečim srcem«).
Ni besed, s katerimi bi lahko opisali to doživetje. V tišini smo sedeli tako blizu njih in celo med njimi, da bi se jih skoraj lahko dotaknili.
Pot proti Aksumu
Na poti do Aksuma smo občudovali neverjetno lepoto pokrajine in uživali na »kaskaderski cesti«, polni ovinkov. Polovica ceste do Aksuma (270 km) je neurejen makadam, zato nas je prav prijetno premetavalo po sedežih, povprečna hitrost pa je bila od 30 do 40 km na uro. Vodnik Bojan nam je med vožnjo razlagal o zgodovini, geografiji in gospodarstvu Etiopije. Na severu, kjer smo potovali mi, so gorovja in turistične destinacije, na jugu pa suhe savane. Tam živijo številna plemena, ki še vedno ohranjajo tradicionalen način življenja – skoraj brez elektrike, tekoče vode in cest. Svet, ki počasi izginja.
Iz približno 3000 m nadmorske višine smo se spustili na 1100 m, temperatura pa se je iz 12 stopinj povzpela na skoraj 30. Vstopili smo v regijo Tigray, kjer je pred nekaj leti divjala vojna, ki je pustila hude posledice. Ustavljali smo se na več vojaških kontrolnih točkah, vendar so nas vojaki takoj, ko so ugotovili, da smo turisti, spustili naprej.
Na poti smo se poslovili od voznika, ki je bil z nami prvi del potovanja, in zamenjali minibus – ta pa ni imel klime. Tako je bila naša nadaljnja pot še bolj »doživeta in topla«. To je pač Afrika. Nam je bilo vroče, njim pa ravno prav.
Aksum – mesto zgodovine in legend
Končno smo prispeli v mesto Aksum, kjer se je pravzaprav začela zgodnja zgodovina Etiopije (imenovane tudi Abesinija). Mnogi vladarji aksumitskega kraljestva so si v Aksumu dali postaviti posmrtne spomenike – stele oziroma obeliske. Najvišji, ki je danes podrt in leži v več kosih, je bil visok 33 metrov in tehta okoli 530 ton. V bližini stel oziroma pod njimi so tudi grobnice.
Še pomembnejša za Aksum pa je zgodba – legenda oziroma morda resnica, da se prav v Aksumu nahaja originalna Skrinja zaveze. Zgodba pripoveduje, da je v Aksumu živela kraljica Makeda, znana tudi kot kraljica iz Sabe. Ko je slišala za modrost kralja Salomona iz Izraela, je odpotovala k njemu na obisk, nazaj pa se je vrnila noseča. Rodil se je sin, princ Menelik I., ki je kot mladenič obiskal očeta in vzel Skrinjo zaveze ter jo odpeljal v Aksum, kjer naj bi se nahajala še danes.
Najprej naj bi bila Skrinja zaveze položena v staro cerkev svete Marije Sionske, ki pa jo je eden od vladarjev dal porušiti. Novo cerkev je dal zgraditi Haile Selassie, Skrinjo zaveze pa so prenesli v kapelo (zakladnico) poleg ostankov stare cerkve Marije Sionske. Nihče razen glavnega duhovnika je ne sme videti. Zgodb o tem, kakšna je Skrinja, iz česa je narejena in kako velika je, je ogromno – nekateri pravijo, da je zlata, drugi, da je lesena ali celo marmorna. Meni je najljubša in najlepša zgodba iz filma »Indiana Jones in lov za izgubljenim zakladom«. V kapelo oziroma niti blizu kapele sopotnice nismo smele, zato so fotografije za nas naredili naši sopotniki.
Nedaleč iz mesta Aksum stojijo tudi ruševine palače »kraljice iz Sabe«, ki jo je dodatno poškodovala vojna pred nekaj leti. Počasi se je naše prekrasno, enkratno in čarobno potovanje začelo bližati koncu in zapustili smo Aksum oziroma zgodovinske znamenitosti Etiopije.
Addis Abeba – prestolnica nasprotij
Zadnji dan smo si ogledali glavno mesto Etiopije, Addis Abebo. Mesto je ustanovil cesar Menelik II., oziroma je bila naselitev na tem območju želja njegove žene Tajtu, ki se je iz hriba Entoto, kjer je bilo hladno, rada hodila namakat v tople mineralne vrelce. Ime mesta pomeni »novi cvet«.
Addis Abeba je popolnoma drugačna od podeželja, ki smo ga prepotovali. Je moderna prestolnica s približno štirimi milijoni prebivalcev, točnega števila pa seveda ne ve nihče, saj je v mestu veliko brezdomcev in revnih ljudi. V glavno mesto Etiopije prihajajo iskati srečo, upanje in novo življenje ljudje iz vse države, vendar je mnogim tam še slabše kot doma. V mestu se prepletajo sreča, veselje, obup, žalost, bogastvo in revščina. Po oceni UNICEF-a je na ulicah Addis Abebe vsak dan več kot 60.000 otrok, ki skušajo nekaj zaslužiti ali prosjačiti, vsaj 10.000 otrok pa dobesedno živi na ulici.
V Nacionalnem muzeju smo obiskali najbolj slavno etiopsko »dekle«, 3,2 milijona let staro Lucy. Ime je dobila po pesmi »Lucy in the Sky with Diamonds«, ki se je tistega davnega leta 1967 vrtela v kampu arheološke odprave, ki je našla njeno okostje. Blizu muzeja stoji katedrala Svete Trojice, kjer je pokopan tudi zadnji odstavljeni cesar Haile Selassie skupaj s svojo ženo. Posmrtne ostanke Haileja Selassieja so v katedralo prenesli šele leta 2000, saj je bil pred tem pokopan na skrivni lokaciji. Uradna razlaga njegove smrti govori o zapletu po operaciji prostate, večina pa je prepričana, da so ga v bolnišnici zadušili, saj je bil po odstavitvi zaprt. Okoli katedrale so pokopani tudi številni znani patriarhi, športniki in kulturniki. Na največji tržnici v Afriki, Merkato, lahko kupiš skoraj vse – od šivanke do rakete. Zelo zanimiva avantura na resnično ikonični tržnici, ki pa bo najbrž počasi izginila, saj jo želi vlada zapreti in posodobiti.
Afrika, ki ostane v srcu
Kaj napisati za konec tega čudovitega in drugačnega potovanja?
Za Afriko pravijo, da je največji potovalni izziv, in ko te Afrika enkrat prevzame, ljubezen traja in traja. In res je tako. Po Tanzaniji sem spoznala še Etiopijo – deželo z neizmerno lepoto in neverjetno prijaznimi ter srčnimi ljudmi. Imenujejo jo »streha Afrike« in »zibelka človeštva«. Je ena najstarejših držav na svetu ter prava zakladnica zgodovine in kulture. To je dežela odmaknjenih in divjih krajev, plemen in – seveda – kave.
Etiopija je destinacija, ki pravzaprav ni podobna nobeni drugi. Brez težav smo navezovali stike z domačini, klepetali (čeprav ne poznamo njihovega jezika) in se z njimi smejali. Spoznali smo ljudi, ki živijo po starih običajih in navadah, ki ne poznajo moderne tehnologije in stresa. To je bil pravi odklop, kjer smo pozabili na dneve, čas in obveznosti ter uživali v svetu, kakršen je bil nekoč, dolgo, dolgo nazaj. Doživetja in izkušnje, ki jih ne bomo nikoli pozabili.
In kot je zapisal naš vodnik Bojan Grošelj: »Etiopija je izvoljena dežela, kjer prebivalci živijo skromno, a so srečni, veseli in predvsem izredno ponosni. Na naši poti smo videli mnogo obrazov Etiopije. Videli smo srečo, žalost, radost in veselje. Kjer koli smo bili, so se nas izredno razveselili, saj Etiopija ni ravno obiskana dežela. V novem letu smo bili znanilci upanja na bolje.«
