Piše: Sandra Modic
“Potovanje brez izziva je kot hrana brez soli,” mi skozi glavo šine Oskarizem, ko se z džipom ugrezamo globlje in globlje. Noge dvignem na stol, saj skozi zaprta vrata voda počasi teče v vozilo. Kako smo se znašli v tej situaciji, vas zanima? Hja, začelo se je kot praktično vsak safari doslej …
V enem trenutku smo opazovali slonjo čredo, ko se je voznik odločil, da nas še približa prizoru, ki ga ponavadi lahko vidimo le na dokumentarnih oddajah. Zapeljal je na prosto pot in pred nami se je pojavila precej globoka luža. Šli smo počasi, malo po malo naprej, vedno znova tudi malo globlje. Dokler se nismo nehali premikati. Voznik je poskušal in poskušal, a kolesje se je vrtelo v prazno.
Poklicali smo na pomoč in drugi džip iz naše skupine nam je prišel naproti. Vihale so se preozke hlačnice, brodilo se je po vodi in vozili sta bili uspešno povezani. Poskusili so nas izvleči. Prvič. Drugič. Tretjič. Poklicali so na pomoč še tretji džip in jih povezali v naš trio odrešitve, ki pa kar ni in ni prišla. Kolesje se je še naprej vrtelo, voda je vdirala v avtomobil. Zaradi vsega blata in vode, ki ju je metalo naokoli, smo že zdavnaj spustili plahte na straneh. Ko smo videli, da nikamor ne bo šlo, je ostala le ena rešitev – treba bo na drug džip.
Seveda smo bili v nacionalnem parku, kjer se ni smelo iz avtomobilov. Vozilo, s katerim so nas neuspešno vlekli iz vode, so zapeljali dokaj blizu našemu nasedlemu. Hja, treba je bilo splezati iz enega v drugega. Še dobro, da smo v teh dneh tako pozorno pri plezanju opazovali opice in smo vedeli, kako se stvari strežejo. Eden po eden smo prišli na drugi, suhi strani. Zmaga!
Po vsem reševanju smo za ovinkom nagrajeni s prizorom slonice in dveh mladičev, ki so se nam približali do te mere, da bi jih lahko pobožali, če bi le dobro stegnili roke. A naša pustolovščina reševanja še ni bila zaključena. Potrebovali smo izvleči še džip! Vrnili smo se na mesto dogodka, kjer so s tretjim džipom poskušali izvleči prvega. Ostali džipi so v polkrogu stali razporejeni naokoli in mi smo pozorno opazovali napeto dogajanje.
Prvi poskus – neuspešen. Vmes nekdo nežno zakliče skupini: “Poglejte, kdo je za nami!” In res, za nami so bili čisto od blizu ponovno divji sloni. A prizor nas ni dolgo zanimal. Zelo hitro so bile oči ponovno pripete na dogajanje pred nami. Drugi poskus – ena, dva, tri … gremo … in ponovno neuspešno.
Ker je postalo jasno, da iz te moke gotovo ne bo kruha, smo se preseljeni sopotniki razporedili med ostale džipe in safari se je nadaljeval. Nagrajeni smo bili s številnimi bližnjimi srečanji s sloni: videli smo mladiče, breje samice, ogromne samotarje z okli itd. Zgodba je bila napeta in doživeta do konca!
Ko smo se v naslednjih dneh pogovarjali o doživetju našega prvega safarija, je nekaj stvari postalo neizpodbitnih. Dogodivščina nas je iz opazovalcev potisnila med glavne igralce. Medtem ko so ostali obiskovalci parka naše dogajanje le ošvrknili in že hiteli naprej, smo bili sami investirani v reševanje in dogajanje. Safari skupaj z reševanjem je postal eden tistih dogodkov, ki so nas kot skupino povezali in nam bo v spominu ostal še dolgo po potovanju.
