Piše: Daša Ganna Mahmoud
Pristali smo na ledeni stezi. Pilot je nekaj minut prej opozoril potnike, naj se ne bojijo, da bo pristanek »drseč«, a da ima vse pod nadzorom. In res se je zgodilo prav to. Letalo se je iz bleščeče sončnega spustilo v debele plasti oblakov in še nižje v ples snežink, ki so se vrtinčile v lahnem vetrčku. Pobeg na »toplo« za pet dni se je spremenil v pobeg v snežni metež. Še decembra ni tako; domačini se spogledujejo in komentirajo, saj jim ni nič jasno. Snežinke pa plešejo …
Od Taksima do stolpa Galata in čez most Galata
Izstopimo na Taksimu. Ikonični trg s spomenikom Republiki Turčiji in Ata Türku, praočetu sodobne Turčije, palača kulture, znani hoteli, park Gezi, nova mošeja. Ko začnemo z našo zgodbo, nas med snežinkami odnese na prijetno ulico Istiklal. Trgovcev izjemen mraz prav nič ne moti, veselo ponujajo svoje izdelke, mi pa se počasi spuščamo proti Zlatemu rogu. Kar naenkrat se izza vogala zasveti stolp Galata. Preseneti nas s svojo velikostjo in prefinjenostjo. Nanj se bomo povzpeli jutri. Danes je zavit v skrivnostne zamegljene luči in nas takoj očara.
Prav kmalu smo na mostu Galata. Prečkamo Zlati rog. Zdi se mi, da se še vedno nekaj lesketa na dnu tega naravnega zaliva. Bizantinci so vanj zmetali dragocenosti pred prihodom Otomanov (današnjih Turkov). Še danes so tam in čakajo na nekoga, ki jih bo dvignil na sonce …
Čez most Galata do ribjih sendvičev
Na mostu Galata je vedno cela vrsta domačinov, mladih in starih, tu in tam tudi kakšna ženska, ki namakajo dolge palice s trnki v morje tam spodaj. Nič jih ne moti vreme; lahko je slepeče sonce, lahko ples snežink kot danes. Vedno so tu, vsi s podobno opremo in vedri, kamor polagajo ulov. Tu in tam je kovinska posoda z ognjem, kjer si ogrejejo premrle roke. Prav radi pustijo tudi nam, da se malo pogrejemo.
In že smo na koncu mostu. Sopotnikom pokažem številne preproste restavracije ob mostu, kjer pečejo in strežejo pečene ribe v sendviču z obilico zelenjave. Spogledamo se. Takoj smo enotni, gremo! Lahko rečem, da smo v desetih minutah postreženi vsi! Mladi fantje so krožili okoli miz, eden je ponujal dišeč čaj, drugi Coca-Colo, tretji vročo solato za zimske dni, kot so dejali. In bili smo pomešani z domačini. Pili čaj, jedli ribe.
Čez hrib do hotela
Lahko bi poklicali avtobus. Ampak noč je postala čarobna. Nekako se je čas izgubil. Pozabili smo na zgodnje vstajanje, pot do Münchna, polet in leden pristanek. Sprehod po Istanbulu je nekaj posebnega. Težko je ubesediti. Okoli osmih zvečer muezini pokličejo vernike k zadnji molitvi – El Aichi. Glasovi so melodični in se prepletajo. Mimo meni najljubše mošeje Sulejmanije, kjer vedno pokukam tudi v mavzolej Sulejmanove najljubše in najbolj spoštovane Hürrem, se sprehodimo do hotela. In dan se počasi zaključi. Dan s plesom snežink v Istanbulu, ki ga nismo pričakovali.
