Piše: Jernej Trpin
Ko stopiš na Šrilanko, se svet ne začne le z eksotično vlago, vonjem po cimetu in kariju ter zvokom tuk-tukov – začne se kot povabilo v drug prostor. Otok, ki ga mnogi poznajo po čajnih plantažah, azurno modrem morju in nasmehih domačinov, skriva v svoji notranjosti nekaj povsem drugega: pohodništvo, ki je hkrati potovanje v srce narave in duhovnosti.
Sredi zelenih hribov osrednje Šrilanke se dviga Adamov vrh, znan kot Sri Pada. 2.244 metrov visoka gora, ki jo domačini častijo že stoletja, je izjemen primer, kako narava, vera in telesna izkušnja ustvarijo harmonijo, ki je popotnik ne pozabi nikoli. To ni le pohod, je romanje.
Vzpon se tradicionalno začne v kraju Nallanthanniya. Gre za relativno dolg pohod, ki se vije skozi gosto džunglo, po tisočih kamnitih stopnicah, obsijanih s svetlobo svetilk in spremljanih s tihimi molitvami. Ob poti stoji na desetine stojnic, kjer domačini ponujajo čaj, kokose, lečino juho in sadje – postanki niso le za počitek, temveč tudi za stik, izmenjavo nasmehov in zgodb. Kakor se vzpenjaš, se s telesom dogajajo spremembe – srce bije hitreje, korak postaja počasnejši, zrak tanjši, a nekaj te žene naprej. Na vrhu te pričaka nekaj, kar preseže telesno: sončni zahod, ki ne le obsije gorovje, ampak projicira popolno trikotno senco Adamovega vrha na plast meglic pod seboj – prizor, ki deluje kot čudež.
Čudovito svetišče na vrhu hrani tudi sveti odtis stopala, ki ga različne vere razlagajo različno: za budiste je to stopinja Bude, za hindujce Šive, za muslimane in kristjane pa Adamova prva stopinja po izgonu iz raja. Ni pomembno, kaj verjameš – pomembno je, da čutiš, da stojiš na simbolu človeške duhovne zgodovine.
A ni treba, da se vedno vzpenjamo tako visoko in tako globoko v noč, da bi doživeli šrilanško pohodniško čarovnijo. Mali Adamov vrh, v slikovitem hribovju pri mestecu Ella, je kot mlajši brat svojega mogočnega soimenjaka. Vzpon traja manj kot eno uro in vodi skozi valovite čajne plantaže, mimo tamilskih delavk z modrimi vrečami in živahnimi sariji, ki s škarjami spretno trgajo lističe. Na vrhu čakajo razgledi, ki si jih mnogi predstavljajo le iz razglednic: meglice, ki se počasi dvigujejo, zelene doline in na obzorju – silhueta pravega Adamovega vrha.
Tistim, ki želijo več samote in pustolovščine, Ella’s Rock ponuja bolj surov pristop. Pot je manj označena, pogosto izgubljena med nasadi, makadamskimi potmi in železniškimi tiri. Poteka mimo železniške postaje Kithalella, skozi gozdove in plantaže, kjer si popotnik sam kroji pot – ali pa povpraša domačina, ki mu mimogrede pove še kakšno zgodbo o duhovih v gorah. Ko zaradi vlage prisopihaš na vrh, si visoko nad dolinami in v tišini, ki jo prekinjajo le oddaljeni zvoki ptic, najdeš tisti redki občutek osuplosti, ki ga v potovanjih iščemo, a redko zares doživimo.
Med pohodi in jutranjimi razgledi je Ella sama po sebi eno najbolj privlačnih gorskih mestec na otoku. Leži visoko med valovitimi griči, obdana s čajno pokrajino, in je priljubljeno zatočišče popotnikov, ki si želijo počasnejšega ritma. Tukaj dneve zaznamujejo izleti, večere pa bučna glasba, dogajanje na glavni ulici in zgodbe s celega sveta. Pogledi s teras kavarn se zdijo skoraj neresnični, še posebej v jutranji megli, ki prinese občutek, kot da lebdiš med nebom in džunglo.
Dobrih 60 kilometrov severneje, na višjih nadmorskih višinah, leži Nuwara Eliya, mestno središče nekdanje britanske kolonialne aristokracije, znano kot »Mala Anglija«. Tukaj zrak postane hladnejši, arhitektura bolj viktorijanska, čaj pa še bolj izrazit v okusu. Mesto je obdano z brezkončnimi plantažami ceylonskega čaja, v katerih se zdi, da čas stoji. V mestu je mogoče kupiti tudi zimsko opremo – puhovke, rokavice, kape, kar je prava redkost v tropski Aziji. Nuwara Eliya je nenavaden preplet šrilanške narave in angleškega podeželja, kjer lahko v enem dnevu obiščeš budistično svetišče in nato popoldne igraš golf ob viktorijanski vili.
Za popolno doživetje osrednje Šrilanke ni moč zaobiti Sigiriye – kamnite trdnjave iz 5. stoletja, ki izstopa kot ogromna monolitna skala sredi džungle. Vzpon po ozkih stopnicah, mimo fresk legendarnih »nebeških dev«, levjih vrat in ostankov simetričnih vrtov, ni zgolj zgodovinski ogled – je arheološki pohod v preteklost. Na vrhu, kjer so nekoč kraljevali monarhi, si danes sam s ptiči in vetrom. Sigiriya ni gora, pa vendar ti ob njej zadrhti srce – zaradi njene popolnosti in tisočletne zgodbe.
Nedaleč stran, v senci bolj znanih pohodniških poti, stoji še ena sveta gora – Pidurangala Rock. Če je Sigiriya turistična kraljica, je Pidurangala njen divji brat. Pohod nanjo je bolj zahteven, manj urejen in vodi skozi gozd in skalne skoke. A z vrha se razkriva tisto, kar mnogi štejejo za najlepši pogled na otoku – Sigiriya v celoti, v vsej svoji veličastnosti, obdana z morjem zelene džungle. Vzpon zgodaj zjutraj te nagradi z barvami, ki prelivajo nebo – oranžno, vijolično, zlato.
Za tiste, ki si želijo uvod v šrilanško kombinacijo pohodništva in spiritualnosti, je Mihintale idealna izbira. Blizu Anuradhapure, svete prestolnice budizma, se dviga stopničasta pot, ki šteje 1.840 stopnic. Vzpenjaš se mimo starih stup, belih pagod in molitvenih dvoran, v katerih odmeva tiho brnenje molitev. Tukaj ni napora, temveč kontemplacija – pot v tišini, med menihi, opicami in starodavno arhitekturo, ki uči, da pohodništvo ni le fizična izkušnja, temveč tudi priložnost za stik s sabo. To nam pozneje pogosto pride prav tako na Sigiriyi kot na romanju na Adamov vrh.
Šrilanka je otok nasprotij: divjine in mistike, tropske vročine in hladnih hribov, tišine vrhov in živahnosti mest. In prav na pohodniških poteh med temi svetovi se razkrije njeno najgloblje bistvo – da hoja po tleh, ki jih častijo bogovi, ni nikoli samo hoja.
