Piše: sopotnica Breda Gačnik
Pa spet gremo. Ponovno na drug konec sveta, v Južno Ameriko – v Kolumbijo. Za potovanje naju je s sestro navdušil vodnik Agencije Oskar, Roman Požeg, ki smo ga spoznali na potovanju po Mehiki. Hudomušno nam je razložil, da večina za Kolumbijo ve, da se imenuje po Krištofu Kolumbu, ki pa v Kolumbiji nikoli ni bil. Prav tako nam je poznana po proizvodnji kokaina, kateremu je nekoč »vladal« zloglasni Pablo Escobar. Vendar pa je Kolumbija veliko več, in kot je zapisal Roman na svojem blogu:
- je največja proizvajalka kave na svetu. Devetdeset odstotkov Kolumbijcev vsako jutro spije kavo in tudi za otroke je normalno, da po kosilu spijejo kavo.
- prebivalci veljajo za ene največjih patriotov na svetu: tako radio kot televizija vsako jutro in zvečer predvajata državno himno.
Po kar nekaj urah potovanja iz Slovenije smo končno prispeli v Kolumbijo, ki ima poseben šarm, saj ima vse: visoke Ande, stara kolonialna španska mesta, sodobna in moderna mesta in seveda morja: Pacifik in priljubljene Karibe.
Naše potovanje se je začelo v Bogoti, ki je glavno mesto in leži na 2600 m n. v. Za najlepši razgled na mesto smo se povzpeli na 3100 m visok Cerro de Monserrate, ki je glavni simbol Bogote in romarsko središče. Tu stoji bela cerkev, v njej pa že stoletja kip Jezusa. Legenda pravi, da bi poskus premika kipa pomenil, da bo v Bogoti prišlo do potresa, zato ga Kolumbijci, ki so dokaj vraževerni, ne prestavijo. Ogledali smo si tudi Muzej Botero, kjer se nahaja ogromno mojstrovin znanega kolumbijskega slikarja Fernanda Botera in kjer se nahaja ena najpomembnejših mednarodnih umetniških zbirk v Južni Ameriki. Botero je bil tudi zbiratelj umetnin in je imel v svoji zbirki tudi Picassa, Dalija, Moneta… Vsa svoja in druga umetniška dela je leta 2000 podaril banki Banco de la República. Popoldan smo zapustili ustaljene turistične poti v Bogoti in se z gondolo odpravili na obisk favele El Paraíso, kjer smo »okusili« tudi revnejšo stran Bogote. Favela je ime za več vrst sosesk delavskega razreda; je v bistvu izraz za geto. Favele so posledica neenakomerne prerazporeditve bogastva v državi, ki jo obvladuje peščica ljudi. Prebivalci favel so odrinjeni na rob, pogosto diskriminirani, živijo pod pragom revščine… In kljub temu je favela El Paraíso poslikana s čudovitimi grafiti, preko katerih umetniki pripovedujejo svoje zgodbe, zgodbe prebivalcev, stavb… Tako, to je vse za danes, časovno smo 7 ur za Slovenijo in ko se nekateri že prebujate za v službe, mi odhajamo spat, polni vtisov in novih pričakovanj.
Še en dan v Bogoti, namenjen staremu mestnemu središču La Candelaria, ki je popoln kontrast sodobni in živahni Bogoti. Sprehodili smo se čez glavni trg mimo katedrale, predsedniške palače… Ulice so ozke in tlakovane, obkrožajo jih kolonialne hiše, ki jih z zakoni varujejo pred spreminjanjem. In spet veliko čudovitih grafitov. Prav tako smo obiskali Museo del Oro, ki je največji muzej zlata na svetu in ga letno obišče več kot pol milijona obiskovalcev. Ima okoli 55.000 kosov zlatih eksponatov. Neverjetna dediščina… Zapustili smo Bogoto in poleteli proti jugu Kolumbije, v mestece Popayán, ki ga zaradi belih stavb imenujejo tudi Belo mesto in je dom poetov, slikarjev in pisateljev. Zanimiv in »čarovniško« obarvan dan.
Iz Popayána smo se odpeljali v hribe, v mesto Silvia, ki leži 2.800 m visoko. Ob vznožju Andskih Kordiljer je območje, kjer živi ljudstvo Misak, poznano tudi kot Guambiano. Oblečeni so v tradicionalna oblačila (modra halja) in klobučke – s tem skušajo ohranjati svojo kulturo, jezik, obredne rituale… Kar pa je čedalje težje, saj mlade generacije odhajajo v mesta in tam tudi ostajajo. Našo skupino je gostil eden izmed plemenskih starešin, šaman in glasbenik, »taita« Samuel. Žena Silvia nam je skuhala čaj, »taita« Samuel pa nam je razložil njihov pogled na življenje, odnos in povezanost s Pachamamo (Mati Zemlja) in na koncu z nami izvedel »ritual harmonizacije«. S tem ritualom naj bi naša skupina postala harmonizirana in nedotakljiva, kar se je pokazalo za popolnoma resnično.
Nora dva dneva. V bistvu kar »Oskar plus« stopnja potovanja, čeprav smo uradno na »Oskar 3« stopnji. Iz pristanišča Buenaventura, ki je eno od središč prekupčevanja s kokainom in deloma tudi heroinom, smo odpluli v pristanišče Juanchaco in se po blatu, luknjah, lužah… na »tuk tukih« odpeljali v vasico Ladrilleros, ki se nahaja še izven turističnih poti in je res pravi odklop. Prtljago smo pustili na avtobusu in v nahrbtnike dali samo najnujnejše, vse pa v črne, bele, zelene… vrečke (kot za smeti), da se v primeru dežja ne bi vse zmočilo. Internet včasih deluje, drugič ne. Med nevihto so nekaterim malo puščale strehe, blato, sonce, »lov« na kite grbavce, plavanje med planktonom, plovba med mangrovami, kopanje v Pacifiku, rekah… Prevozno sredstvo po vasici pa traktor s pripeto prikolico in mi na njej. En sam adrenalin, smeh, pozitivna energija… Očitno je »ritual« šamana Samuela deloval še močneje in bolj intenzivno kot po navadi.
Preko Buge, ki je eno najbolj znanih kolumbijskih romarskih središč, smo prispeli do Armenie (1.550 m), kjer smo se namestili na prekrasni haciendi, ki nas je z napisom pozdravila v slovenskem jeziku. Presenečenje in veselje vseh nas… Armenia je prestolnica regije Eje Cafetero (kavni pas) in je obdana z bujnimi kavnimi nasadi. Po zajtrku smo se z jeepi Willys odpeljali v čudovito dolino Valle de Cocora, ki je znana po svojih visokih voskastih palmah, ki segajo v višino tudi do 60 m in so narodni simbol Kolumbije. Brez težav smo se povzpeli na 2.600 m in uživali v razgledih. Obiskali smo kavno plantažo, kjer smo izvedeli vse o kavi. Na poti nazaj pa smo se ustavili še v barvitem, živahnem in idiličnem kolonialnem mestu Salento (1.890 m). Zaradi živo pisanih hišic ima mesto prav poseben šarm, ker pa je bila nedelja, smo imeli enkratno priložnost uživati in se zliti z množico. Iz vseh kafíčev se je slišala glasba, nekateri smo obnovili znanje salse, ki smo ga dobili na tečaju salse v Cali… Kolumbija je res čudovita in enkratna!
Medellín in Comuna 13: Lokalni vodič nas je vprašal, na kaj tujci pomislimo, ko nekdo omeni Kolumbijo – seveda večina pomisli na nasilje, kriminal, Pabla Escobarja (El Patrón) in droge. Ampak večinski del je res samo še zgodovina. Medellín je drugo največje mesto v Kolumbiji, ki je bilo nekoč eno najnevarnejših mest na svetu. Je rojstno mesto zloglasnega Pabla Escobarja, ki je bil kolumbijski narko-mafijec in politik. Leta 1993 naj bi ga, v dlje časa trajajoči akciji, ubili kolumbijski specialci, po drugi varianti/legendi pa naj bi se ubil sam, saj je vedno govoril, da ima raje grob v Kolumbiji kot zapor v ZDA. Ljudje v Kolumbiji ga danes večinoma prezirajo in menijo, da je treba Escobarja in njegovo obdobje pozabiti. Po drugi strani pa ga nekateri še vedno častijo, obiskujejo njegov grob… in pravijo, da je bil kolumbijski »Robin Hood«. Danes je Medellín sodobno mesto, ki dan in noč utripa v svoji energiji in nikoli ne spi. Socialna izključenost se je zmanjšala zaradi razvoja prometne infrastrukture. Leta 2011 so v eni najrevnejših sosesk Medellína, Comuna 13, odprli električne tekoče stopnice v dolžini 1260 m. Medellín slovi tudi kot središče mode. Comuna 13 se nahaja v hribovitem delu Medellína in je desetletja preživljala nasilje, povezano z oboroženimi spopadi, trgovino z drogami, prostitucijo… Pred dvema desetletjema je bila komuna tudi baza gverilskih in paravojaških skupin, ki jih je obvladoval P. Escobar. Preobrazba se je začela šele z vlaganji v boljše življenjske pogoje in danes je Comuna 13 simbol upanja, odpornosti in prihodnosti, ki je poslikana s čudovitimi grafiti in je postala velika turistična atrakcija.
Kolumbija, Guatapé in skala El Peñol – še en čudovit in neverjeten dan. Najprej so nas zjutraj, ko smo se spet »priklopili na povezave s svetom« (smo 7 ur za Slovenijo), presenetila številna sporočila, ki so se nanašala na potres in izdane rdeče alarme zaradi cunamijev, tudi v Kolumbiji. Vsi smo super in smo že daleč od Pacifika. Guatapé je eno izmed najbolj slikovitih mest v Kolumbiji. Skoraj vse fasade hišic so živo pisanih barv, na spodnjih delih fasad pa so plošče/okraski/poslikave, ki so vezane na izdelke, ki se prodajajo v hiškah, ali pa so to le podobe iz preteklosti. V bližini se nahaja velika skala El Peñol, ki meji na jezero in se dviga okoli 200 m nad pokrajino. Stara naj bi bila 60 – 70 milijonov let. Na vrh vodi 675 stopnic, vgrajenih v steno, iz vrha pa se ponuja prekrasen pogled na jezero. Malo smo »sopihali« po stopnicah, vendar nam je uspelo. Privoščili smo si še izlet z ladjico po jezeru, kjer je ogromno prestižnih in dragih vil, zdaj pa nas čaka polet proti Karibom… Cartagena, prihajamo!
Počasi se naše potovanje bliža h koncu. Še tri dni in pričeli se bomo vračati proti Evropi. Priznamo, da večina že malo pogreša Deželo na sončni strani Alp. Cartagena je po mnenju mnogih najlepše mesto Karibov (kraljica, biser…). Meni osebno ni vzbudila posebnih emocij, glede na to, kaj vse smo že videli in doživeli na tem norem in čudovitem potovanju. Mogoče tudi zato, ker je vroče (zjutraj 25 °C, čez dan 31 °C), vlaga pa nenormalna in se k tem stopinjam prišteje še vsaj dodatnih šest. Najprej smo obiskali lokalno tržnico in res je škoda, da niti umetna inteligenca ne mora pričarati vseh vonjav, ki smo jih bili deležni.😊 Cartageno so leta 1533 ustanovili Španci in je slovela po trgovanju z zlatom, srebrom in predvsem sužnji. Mesto pa je privlačilo številne pirate, o čemer priča trdnjava San Felipe, ki je mesto varovala pred napadi. Iz trdnjave je čudovit pogled na Staro in Novo Cartageno, ki tvorita neko zaključeno celoto. Staro mesto nas je, kot že druga mesta prej, očaralo s svojo kolonialno arhitekturo in pisanimi hišami. Staro mesto je navdihnilo tudi Gabriela Garcío Márqueza, da je sem umestil svoj roman Ljubezen v času kolere. Za najlepši razgled smo se povzpeli še na razgledno točko La Popa in obiskali samostan Santa Cruz.
Po včerajšnji nori nočni vožnji s »party chiva« avtobusom po Cartageni smo danes na poti proti naši končni in zadnji destinaciji pred odhodom domov, Narodnemu parku Tayrona. Ustavili smo se pri blatnem vulkanu Totumo, ki postaja pravi hit med turisti. Ne gre za resnični vulkan, saj ne bruha lave. Nekateri od naših sopotnikov so se povzpeli do vrha približno 15 m visokega hribčka v obliki stožca in se okopali v približno 4 m x 4 m veliki, topli blatni kopeli, ki naj bi bila pomlajevalna, zdravilna, poživljajoča… V kopeli so lebdeli na gladini, podobno kot pri kopanju v Mrtvem morju, če je kdo to že doživel. Zraven vulkančka se nahaja sladkovodna laguna, kjer se je moč umiti, za doplačilo pa te umijejo tudi domačini. Barranquilla je rojstni kraj kolumbijske pevke Shakire in seveda je bilo potrebno tudi tu narediti en postanek in posneti njen kip. Barranquilla je tudi rojstni kraj kolumbijsko-ameriške igralke Sofie Vergare, kateri so v mestu prav tako postavili kip. Mimo mesta teče veličastna reka Magdalena, glavna reka Kolumbije. Počasi napredujemo proti končni destinaciji in na avtobusu uživamo v doživetem in duhovitem predavanju našega izjemnega, odličnega, neverjetnega, fantastičnega… vodiča Iztoka Merviča – Izzyja, ki ima preteklost in sedanjost, zgodovino, kulturo, tradicijo, religijo… Amerike/Kolumbije/sveta resnično v »malem prstu«.
Kolumbija, dva dni kampiranja v NP Tayrona, skoraj brez Wi-Fi povezave, včasih tudi elektrike. Ampak odlično, antistresno, fantastično… NP Tayrona velja za kraj z najlepšimi kolumbijskimi plažami. Turkizno morje, visoke palme, bujno rastje. Gre za zavarovano območje, kjer se nahaja ogromno živalskih vrst. Tudi jaguar in puma, ki ju seveda nismo videli, pa veliko ptic, plazilcev… Z nahrbtniki smo se za dva dni odpravili v kamp, do katerega smo se po džungli prebijali uro in pol in uživali v razgledih. Bolj kot komarji, ki jih je bilo res samo za vzorec, so nam ponagajale muhe in različne mravlje. Vlaga, vlaga, vlaga… Teklo je od nas, saj je vlaga 99 % in žal mi je bilo, da si v Cartageni nisem kupila pahljače, ki so jih prodajali na vsakem vogalu. Samo takrat še nisem vedela, kaj nas čaka. Smo se pač tuširali vsake pol ure, nekateri tudi kar v oblačilih… Po prvi noči v šotoru pa zjutraj spet eno uro čez »drn in strn« na najlepše plaže Kolumbije. Pričeli smo s potovanjem proti domu in čaka nas kar nekaj ur. Iz Bogote do Istanbula jih bo 16. Ampak kaj hočemo. Če želiš videti svet, je potrebno tudi malo potrpeti. In kaj napisati za konec: Kolumbija je dežela odprtih in prijaznih ljudi, ki v srcu nosijo salso. Kolumbija ima prekrasno naravo, divjo džunglo, peščene plaže, visoke palme, čudovita zgodovinska kolonialna mesta… Minili so časi mamilarskih kartelov, ki so državo postavili na zemljevid najnevarnejših držav na svetu. Država še zdaleč ni več spomin na Pabla Escobarja, ampak je stopila iz sence svoje krvave preteklosti. Minili so časi mamilarskih kartelov, ki so državo postavili na zemljevid najnevarnejših držav na svetu. Država ni več spomin na Pabla Escobarja, ampak je stopila iz sence svoje krvave preteklosti.
“ME GUSTA COLOMBIA”! Hvala Agenciji Oskar za takšna potovanja.
