Piše: Simona Vabšek
Vse se je začelo še pred sončnim vzhodom. Oblekla sem se v tišini in stopila iz hotelske sobe v rahlo svežino jutra. Nad skalo oblečeno v barve jutranje zarje, se je dvigal zrak in svet. Vedela sem, da bom priča nečemu resnično posebnemu. Nekje daleč sem zaslišala prvi šum plamena in baloni so se začeli prebujati.
V tistem trenutku, ko so se baloni polni toplega zraka, počasi odlepili od zemlje, se je svet pred menoj prebudil v barvah, ki jih pozna le Kapadokija. Pokrajina, ki se zdi kot iz pravljice. Kamen, nebo in baloni so dihali kot eno. Vse kar je bilo prej se je zdelo sedaj daleč in razpršeno v mehki svetlobi novega dne. To je bil trenutek, ko se je zgodila tista neizrekljiva zaljubljenost na prvi pogled. Ne le v kraj, ampak v občutek, v življenje samo. Ko veš da si točno tam, kjer moraš biti. V Kapadokiji.
Kapadokija je prestolnica Anatolije. Ljubljena. Častna. Mistična. Dežela iz sanj. Njen čar ni le v razgledih, ki te pustijo brez besed, ampak v občutkih, ki se te dotaknejo. Kapadokija zato ni le kraj, ampak predvsem občutek.
Njena pokrajina je živa zgodba o naravi in človeku – o tem, kako so ljudje nekoč v mehko vulkansko kamenino izdolbli domove, samostane in cela podzemna mesta. Sprehod po tej pokrajini mi pomeni potovati skozi čas in se soočati z iznajdljivostjo človeka. Izdolbeni kamniti stolpi ali »vilinski dimniki« stojijo kot stražarji časa in me opominjajo, da vse kar človek potrebuje za življenje in življenje, ki mu je namenjeno, že nosi v sebi.
Čarobnost Kapadokije je v kontrastih: v kamnu, ki je hkrati trd in nežen. V tišini, ki je polna življenja. In v prostoru, kjer preteklost ni oddaljen spomin, temveč živi v vsakem vdihu.
In potem me presenetijo še ljudje, ki me sprejmejo z iskrenim nasmehom in toplim čajem. Rada sedim z njimi na turški preprogi in se pogovarjam brez besed. Z očmi. Z drobnimi nasmehi, ki povedo več kot prevod česarkoli… Občutim toplino doma, pripadnosti, samo preprost trenutek.
Zvečer, ko se sonce poslavlja in se nebo preliva v tople barve, se doline obarvajo v rdeče in zlato. Takrat je pravi trenutek, zato, da si dovolim prepustiti občutku, da se svet vrti malo počasneje. V daljavi se slišijo koraki ljudi, ki se vračajo v hotel. Vse postane tako mehko – svetloba, misli, srce. Takrat Kapadokija razkrije svojo nežnost, skoraj romantično plat. Zdi se, kot da celotna dolina diha skupaj z mano in čas za trenutek izgubi svoj pomen. Svet je kljub vsemu točno takšen kot mora biti.
In ko naslednje jutro znova pogledam proti nebu in se baloni spet prerivajo in dvigajo v tišino svitanja, vem, da me je ta kraj očaral. Ne zato, ker je popoln – ampak zato, ker me spomni, kako lepo je občutiti čudenje.
Kapadokija zato zame ni samo destinacija. Je doživetje, ki se dotakne moje duše. Ljubezen na prvi pogled, ki me spomni, kako lepo je, ko se svet ustavi – in ostaneva samo midva – za vedno!
