Piše: Violeta Štojs
Ko sem stopila na ladjo, sem mislila, da bo največje doživetje modrina morja in sončni zahodi nad valovi. A hitro sem ugotovila, da je hrana na ladji svojevrstno potovanje – vsak obrok kot pristanišče zase, vsak grižljaj kot nova zgodba: od razkošnih samopostrežnih bifejev do elegantnih à la carte restavracij, specializiranih steakhouse lokalov, azijskih fusion lokalov in celo manjših kavarn z ročno izdelanimi sladicami.
Na križarkah lahko v enem dnevu okusite skoraj ves svet. Na voljo so vegetarijanske, veganske in brezglutenske opcije, vse pa so pripravljene iz svežih sestavin. Večje ladje ponujajo tudi Chef’s Table izkušnje – ekskluzivne večerje z degustacijskim menijem, kjer kuharski mojster predstavi svojo filozofijo okusov. Kulinarične pustolovščine pa so se začele, ko smo zapluli proti obalam Francije, Španije in Italije.
Naš prvi postanek je bil v Marseillu. V ozkih uličicah blizu starega pristanišča sem sedela v majhni restavraciji, kjer je natakar s ponosom priporočil bouillabaisse – znamenito ribjo juho. Ko je predme postavil glineno skledo, se je iz nje dvignil vonj po morju, žafranu in svežem kruhu. Juha je bila gosta, polna koščkov ribe, školjk in jastoga – okusna zgodba o morju v vsakem grižljaju.
Naslednje jutro sem se znašla v živahni Barceloni, mestu, ki nikoli ne spi in kjer se zdi, da je hrana del vsakdanjega ritma življenja. V središču mesta sem zavijala iz bara v bar, okušala tapase – majhne krožničke okusov. Na tržnici La Boquería sem občudovala mavrico barv – ribe, sadeže, sire in sušeno meso. Vonji so se mešali z glasovi prodajalcev, vse skupaj pa je bilo čutno doživetje, kakršno ponuja le Španija.
Ko je ladja priplula v Palmo de Mallorca, je bilo v zraku nekaj otoškega miru. Mesto diši po borovcih, soli in oljkah. Na lokalni tržnici Mercat de l’Olivar sem našla vse – od svežih rib do otoških specialitet.
Na Siciliji hrana diši bolj izrazito, bolj strastno. Palermo je pravo gledališče okusov. Na tržnici Ballarò so prodajalci glasno vabili mimoidoče, z ulice pa se je vil vonj po ocvrtem testu in sveže mletih začimbah. Poskusila sem arancine – zlatorjave riževe krogle, polnjene z mesom in sirom. Hrustljajoče zunaj, mehke znotraj. Za sladico pa seveda cannoli, polnjeni z rikoto in kandiranimi pomarančami – sladek zaključek dneva, obsijanega s sicilskim soncem.
Ko smo prispeli v Rim, sem vedela, da bo hrana tu poglavje zase. Rimljani hrano jemljejo resno, a brez pretvarjanja – najboljše jedi so najpreprostejše. Naročila sem Cacio e Pepe – testenine z le tremi sestavinami: sirom, poprom in ljubeznijo. Za slovo od Italije pa seveda gelato – ledena poezija v stožcu, ki je zaokrožila popolno potovanje okusov.
Na koncu križarjenja sem spoznala, da to ni bilo le potovanje po krajih, temveč po okusih, doživetjih in nepozabnih trenutkih.
