Piše: Nika Šoštarič
Ko po 12-urnem letu stopiš iz letala v Džakarti, te Indonezija prvič objame v obliki vročine in 80-odstotne stalne vlage. Ko zajameš prvi vdih, napolniš pljuča z vonjem po rižu, kadilih in motornih izpuhih. Indonezija je svet, ki biva drugače, počasneje in hkrati bolj intenzivno. In prav ta drugačnost te hitro spomni, kako ozko je včasih naše domače dojemanje resničnosti. Po tem, ko sprejmeš prvo lekcijo: »Indonezija je takšna, kot pač je,« se ti lahko odpre svet, za katerega nisi niti vedel, da obstaja.
Dobro ali slabo vreme ne obstaja, obstaja samo vreme
V Indoneziji mobilne aplikacije za napoved vremena ne delujejo, tam se o poteku vremenskih razmer odločajo zgolj indonezijski bogovi. Čeprav se večino časa pod klobuki skrivamo pred močnim soncem, lahko vsak trenutek iz neba pade kakšna kaplja. Če želimo še naprej gledati bujno naravo, je ta naravni in življenjski del cikla pač potreben. Zato Indonezija ni nikakršen bavbav niti v deževni dobi. Danes je zaradi globalnega segrevanja tudi naš planet popolnoma zmeden. Zaradi tropov, vlage, potenja, morja ali dežja smo lahko mokri v vsakem primeru. Morebiti pa se ravno tukaj skriva čar te indonezijske nepredvidljivosti.
Ne potujemo zato, da bo isto kot doma
Bali je velik kot četrtina Slovenije, pa vendar na njem domuje kar dvakrat več domačinov. Letno pa ga obišče tudi 6 milijonov turistov. Ceste, ki so jih zgradili že pred leti, niso bile nikdar namenjene tako obširnemu prometu. Kljub temu da je prevladujoče indonezijsko prevozno sredstvo motor, so gneče v zadnjem času postale bolj pravilo kot izjema. Včasih se lahko 20 km vozimo 30 minut ali pa tudi dve uri. Vse je torej v rokah indonezijskih bogov prometa in naših manifestacij, s katerimi prihajamo na raziskovanje dežele. Vendar to nikakor ne pomeni dolgočasne vožnje z avtobusom ali kombijem. Ravno nasprotno. Opazovanje, kaj dežela ponuja skozi okno, kako cvetijo varungi (lokalne restavracije) in trgovinice ob cesti, kako je organiziran indonezijski promet, kakšne so indonezijske bencinske črpalke, je ravno odgovor na stik z indonezijsko realnostjo in načinom, kako ljudje tam živijo. Odkrivamo, kako zelo smo si podobni v tej različnosti.
Podobna logika se skriva tudi v hotelih in ostali infrastrukturi. Štiri zvezdice v Indoneziji niso isto kot štiri zvezdice v Evropi. Včasih se v našo sobo (predvsem če pustimo prižgano luč in odprta balkonska vrata) splazi kakšen majhen kuščar. Mogoče se nam zdi ob prvem srečanju z njim nekaj čarobnega. Nenazadnje pa je ta kuščar zgolj ekvivalent muhi, ki prileti v naš dom skozi na pol odprto okno. Zanimiva je tudi zgodba s komarji. Slovenski spreji proti komarjem odganjajo samo slovenske komarje, takšnih pa na drugem koncu sveta ne bomo našli. Ampak brez skrbi, v prav vsaki manjši trgovinici prodajajo Soffel sprej, ki se bojuje proti indonezijskim komarjem, in izbirate lahko celo prijetno aromo po pomaranči ali japonski češnji. Upajmo, da se bomo spoprijateljili tudi z džungelsko mafijo ali dolgorepimi makaki, opicami, ki rade kradejo sončna očala.
Jugovzhodna Azija je eden izmed tistih krajev, kjer je plastika pomembnejša od odkritja Amerike. To pomeni, da pričakujemo plastiko za enkratno uporabo povsod. Če bomo zgolj pametovali, kako bi lahko Indonezijci očistili pred svojim pragom, vam razkrijem, da se ne bo zgodilo popolnoma nič. Indonezija je takšna, kot pač je. Lahko pa mi sami poskrbimo, da naši odpadki ne bodo ostali med tropskimi rastlinami. Čeprav so koši za smeti nekaj čudežnega, lahko vedno poskusimo plastenke za vodo uporabiti več kot enkrat. Nekoliko drugačno je tudi morje. Mogočen Indijski ocean je lahko včasih zelo umirjen, drugič pa zelo razburkan. Njegovi močni morski tokovi ne omogočajo plavanja žabice na balijskih plažah, saj so bolj raj za surfanje. Za namakanje v toplem morju bodo poskrbele plaže na otočkih Gili.
Raznolikost se skriva v enakosti
Voda v Indoneziji ni pitna. Hitro se bomo navadili na uporabo vode iz plastenk za pitje in umivanje zob. Po prihodu domov pa se nam bo voda iz pipe zdela prav čarobna. V restavracijah in barih bomo pozorni glede uporabe ledu, saj je odvisno od tega, iz katere vode je narejen. Videli bomo tudi, kako velik pomen imajo reke in jezera, saj jih domačini uporabljajo za umivanje posode, pitje, splakovanje hrane, umivanje zob in pranje perila.
Na vsakem koraku si bomo lahko naročili kokos, ki ima veliko elektrolitov in je za tropsko podnebje idealen. Če pa boste spili (tudi do en liter) kokosove vode, vam lahko domačini kokos razsekajo na pol in ven z žlico izdolbete še kokosovo meso. Barcaffeja v Indoneziji sicer ne bomo našli, bomo pa zato preizkušali njihove lokalne kave. Ste vedeli, da lahko preizkusite tudi najdražjo kavo na svetu, ki se imenuje kopi luwak? Zakaj pa je najdražja, izdam na potovanju.
Za zajtrk, kosilo in večerjo bomo jedli riž in riževe rezance. To sta dve največji indonezijski specialiteti: nasi goreng (pečen riž) in mie goreng (pečeni rezanci), ki jih lahko kombinirate s piščancem, morskimi sadeži, tofujem in tempejem (fermentirano sojo). Šalim se, ampak ne v celoti. Na hotelskih zajtrkih lahko najdete tudi bananine palačinke, kakšne rogljičke, jajca iz sosednje kmetije. Kruh, sir in klobase pa bomo jedli doma. Prav tako bodo tudi mlečni izdelki počakali v domačem hladilniku. Nič zato, bomo pa preizkušali bogato tropsko sadje. Ste že poskusili zmajev sadež, mangostin, durian, rambutan, mango, papajo, zvezdni sadež, snežni sadež, kačji sadež?
Prebavne motnje so nekaj povsem običajnega
V Indoneziji smo torej izpostavljeni drugačnemu vremenu (in vlagi), poruši se nam domači bioritem, pijemo drugačno vodo in jemo drugačno hrano (predvsem veliko mehkega sadja), spustimo našega duha in telo v druge dimenzije, hkrati pa pozabimo na vse domače obveznosti. Zato se zgodi povsem normalna reakcija telesa v obliki blažjih prebavnih motenj. Ta izkušnja se zgodi vsakomur. Ampak ne skrbite. Skrbi pustite doma. V Indoneziji smo tudi zato, da se prečistimo v celoti in obnovljeni ter zaceljeni vstopimo naprej v domače življenje. Lekarne in zdravniška pomoč je na bolj poseljenih otokih (Bali, Java, Lombok, Gili) prisotna povsod. Skrivnost biva v tem, da upoštevamo priporočila vodnika o vodi in prehrani ter da uživamo indonezijsko drugačnost na polno.
Naj vam razkrijem, da je tudi stranišče drugačno kot pri nas doma. Srečali se bomo s tremi tipi WC-jev: (1) dobra stara evropska straniščna školjka, (2) evropski WC brez papirja, vendar s tušem za splakovanje (priporočam vam to izkušnjo vsaj enkrat) in (3) yoga WC (štrbunk). Boste videli, zabavne zgodbe lahko nastanejo tudi pri vsakodnevnih opravilih, ki so doma dojeta kot nekaj najbolj samoumevnega. Kakšni vlažilni robčki ali pa razkužilo v torbi drugače tudi ne škodijo.
Indonezija je varna dežela
Že prvi dan se bomo spoznali z monopoly denarjem, ki vsak dan spremeni svojo vrednost. Septembra 2025 ste lahko za 1 EUR dobili 19.500 indonezijskih rupij. Kar pomeni, da ste s 60 EUR postali milijonarji. Plačevanje v lokalnih restavracijah in trgovinah poteka z gotovino, na bolj turističnih lokacijah pa so plačila možna tudi s kartico. Obstajajo tudi bankomati in menjalnice na več mestih.
Glede varnosti v Indoneziji vam ni treba skrbeti. Nikjer na svetu ne boste našli bolj prijaznih, dobrosrčnih in prijetnih ljudi kot na tem arhipelagu. Uporaba drog je v Indoneziji najstrožje kaznovana, tudi z dosmrtnim zaporom, zato je eksperimentiranje primernejše na kakšnem drugem potovanju. Mimo nas pa bodo drveli motorji, njihovi vozniki pa bodo imeli oblečene zelene jakne (podobne barve, kot je Agencija Oskar), na katerih bo pisalo Gojek ali Grab. To so indonezijski taksiji ali indonezijski Uber in so povsem varni za uporabo. Celo zelo priporočljiva izkušnja. Na telefon si naložite aplikacijo in nato naročite prevoz do želene lokacije.
Hitro se bomo tudi spoznali z indonezijsko logiko, ki je nekaj popolnoma novega. Naša logika tam ne bo delovala, prepustili se bomo indonezijskim bogovom, ki nas bodo vodili po njihovi poti. Ladje bodo odpeljale takrat, ko pač bodo. Letala bodo vzletela takrat, ko pač bodo.
Indonezija lahko z vami doma ostane za zmeraj
Ali ste že gledali film Jej, moli, ljubi (Eat, Pray, Love) ali Pot v raj (Ticket to Paradise)? V obeh namreč igra Julia Roberts. Indonezija ni takšna, kot jo lahko vidimo v teh filmih, ki jih sploh niso snemali v Indoneziji. Indonezija je še več, kot jo Hollywood zmore ponuditi skozi slike. Indonezija je občutek. Indonezija je vonj po rižu in kadilih. Indonezija je gneča na cesti. Indonezija je v nasmehih domačinov. Indonezija je »masaž, masaž« in »terima kasih«. Indonezija je vlaga. Indonezija je najbolj sočen mango. Indonezija je zvok tropskih ptic in igrivih opic. Indonezija je občutek, ki ga preprosto morate doživeti. Indonezija je dežela, ki vas bo za vedno spremenila in navdušila. Indonezija je iskrena. Indonezija je ena velika ljubezen. Ker Indonezija je pač takšna, kot je in se ne bo spremenila.
