Piše: Vesna Savarin
Potujemo zato, ker moramo ali zato, ker si želimo? Pred letom 1855, ko je najstarejša agencija na svetu – britanska Thomas Cook prvič popeljala skupino turistov na turistično potovanje po Evropi, so ljudje potovali le zato, ker so MORALI: potovali so trgovci, begunci, vojaki in romarji. Od takrat naprej pa potujemo zato, ker si ŽELIMO. Potovanja so na vrhu seznamov želja: burijo duha, hranijo domišljijo in osmišljajo vsakodnevno življenje.
Poleg spoznavanja kultur, pokrajin in znamenitosti imajo potovanja doživljajsko razsežnost, ki je v sodobnem času vse bolj v ospredju. Današnji popotnik ima možnost nadgrajene izkušnje: ni le tisti, ki tuje dežele opazuje, je hkrati tisti, ki ustvarja svojo zgodbo izkušnje poglabljanja razumevanja sveta in spoznavanja samega sebe. Na Oskarjevih potovanjih že skoraj tri desetletja sopotnike usmerjamo in vodimo ne le po deželah, temveč tudi po poti osebnega razvoja, kar daje potovanjem visoko dodano vrednost.
Kako to? Kaj imajo vendarle skupnega potovanja in človekov osebni razvoj? Potovanja so izjemno podporno okolje za osebno preobrazbo. Občutek varnosti, ki ga potovalcu nudi profesionalno usposobljen vodnik in podporna dinamika potovalne skupine (o čemer se učimo na naši šoli vodenja), je prva predpostavka, da se osebni razvoj lahko zgodi. Potem pa je tu spletanje drugačnosti, enkratnih identitet potovalca in potovalne dežele. Usmerjanje v sedanji trenutek, brušenje osebnih kvalitet, dostop do polja vizije, namenov in smisla … A gremo lepo po vrsti.
Ko se odpravimo na pot, »tam« postane »tukaj«. Pokrajina, o kateri smo dolga leta sanjali, se ob pristanku znajde TUKAJ. Zven tujega jezika dežele nam po nekaj dneh potovanja postane domač. Okuse, ki so nam sprva čudni, vzljubimo in si celo priskrbimo zalogo lokalnih mešanic začimb za domov. »Daleč« za čas potovanja postane blizu in po povratku domov se vrne v »daleč«. S tem raztezamo svoj pojmovni svet, ostrimo naravnanost do sveta in svojega mesta v njem.
V neznanih krajih se udomačimo in tako krepimo občutek, da je svet naš dom. Ja, vse bolj postajamo državljani sveta! Postane nam mar za neznano, odmaknjeno, odročno. Vidimo, da tisto, kar je drugače, še ne pomeni nevarno in nikakor ne slabo. Zakaj bi bilo prav le tisto, kar je nam znano? Zakaj bi morali vsi tako razmišljati kot mi? Zakaj je naš način boljši od njihovega? Radovedno raziskujemo do zdaj samoumevna prepričanja in predsodke. Koliko samoumevnosti tlakuje naš notranji svet?
Učimo se nenavezanosti. Pridemo, doživimo, gremo. Tudi tam, kjer nam je najlepše in kjer bi kar ostali, je začasno. Vsak potovalni trenutek, še tako prelestno mikaven, mine – tako kot življenje. Zato nas potovanje sooča z lastno minljivostjo, kar nam daje moč: šele v stiku z minljivostjo, zasijemo v polni luči živosti. Otresemo se samoumevnosti in razvijamo hvaležnost za vse, kar nam je dano izkušati.
Potovanja nas učijo polne prisotnosti. Če nismo pri stvari, zamudimo tisto, kar smo plačali, po kar smo prišli. Če ne poslušamo, ne slišimo. Če ne gledamo, ne vidimo. A tudi ko gledamo, ni nujno, da zares vidimo. In tudi ko poslušamo, ni nujno, da zares slišimo. Šele polna prisotnost nas zasidra v ZDAJ: barve puščave zasijejo globlje, ritmi nubijskih glasbil se okrepijo, okusi tropskih začimb dobijo novo noto. Kdaj ste zadnjič zares slišali, kaj vam govorijo?
Korak naprej se zgodi, ko zaskrbljenost nadomestimo s polno pozornostjo. Skrb nas vleče v prihodnost, obžalovanje nas zadržuje v preteklosti, potovanje pa nas vabi, da smo polno pozorni na ZDAJ: pozorno stopamo po ozki poti, pozorno spremljamo pokrajino, skozi katero drvimo, pozorno sledimo letu ptice. Potovanje gre samo NAPREJ, ne vračamo se nazaj. Zato je pravi in najboljši čas vedno zdaj – ne pušča prostora za odlašanje.
Potovanja nas torej usmerjajo v tukaj in zdaj. Ne zanima nas včeraj, ne zanima nas jutri, vse kar je pomembno, je DANES. Ja, prav danes je najlepši dan – ne zato, ker se zgodi nekaj bolj spektakularnega kot včeraj ali jutri, ampak zato, ker drugega ni. »Jejte kot da je zadnjič.« Kako bi okušali hrano, če bi bilo »zadnjič«? Če zamudimo to, kar je zdaj, kaj nam potem še ostane?
Na potovanjih krepimo prilagodljivost. Skupina sopotnikov je naše največje potovalno bogastvo. Sopotniki so naša zrcala, skupaj letimo po potovalni skakalnici, skupaj nas zebe, skupaj nam je vroče, skupaj se jezimo, skupaj se čudimo, skupaj se navdušujemo. Ključna beseda potovalne skupine je SKUPAJ. Morda na potovanju prvič začutimo, da bližina ni le omejitev, da se v bližini skriva prava svoboda.
Skupina neznancev se prelevi v skupino sopotnikov. Ni pomembno, kdo smo v domačem življenju, kakšno vlogo igramo, kaj smo po izobrazbi, kje živimo, kaj počnemo – v skupini sopotnikov smo vsi enaki in vodnik se do vseh obnaša enako povezovalno in nam daje priložnost za »igro v peskovniku«, ko se v nas prebudi notranji otrok in nam pokaže, na kaj vse smo pozabili, da smo.
S potovanj odhajamo domov DRUGAČNI. Drugačnost, s katero se srečujemo, odpira in krepi naš notranji prostor. Postajamo vse bolj razbremenjeni predsodkov in prepričanj, vse bolj čistimo svoj notranji svet. Če oni preživijo v tej umazaniji, je mar zares treba, da je pri meni doma vse tako brezhibno čisto? O, ja. Potovanje nam da priložnost, da doživimo, da smo popolni v svoji nepopolnosti.
Vse bolj se prepuščamo toku dogodkov, vodnik poskrbi za vse potrebno, mi samo sledimo. Kar pomeni, da znamo spustiti, se sprostiti in prepustiti. Nismo navezani na rezultat, na cilj, pomembna nam je pot.
Počutimo se ŽIVO! Doživljamo intenzivno, skozi vse čute, vonjamo neznane vonjave, uživamo v novih razgledih, sledimo sonce, ko vzhaja in zahaja, čutimo veter v laseh in iskrice v očeh. Okušamo nove okuse, poslušamo neznano glasbo. Ja, več kot je neznanega, večji je smisel potovanja.
S tem, ko potujemo in se razvijamo, spreminjamo sebe in spreminjamo svet.
