Piše: sopotnica Helena Žagar
Naj vas naslov ne zavede – saj vsi vemo, da obstaja več vrst solz, kajne? Čeprav ob njih najprej pomislimo na žalost, jočemo tudi od sreče, navdušenja, ganjenosti … celo jeze. Po svojem nedavnem popotovanju si upam trditi, da bolivijsko zemljo napajajo solze. Vse – tiste omenjene in še kakšna vmes. Te vrstice, ki jih pravkar berete, niso zamišljene kot potopis. Čeprav bom omenila kraje, ki sem jih obiskala. Niso niti vodnik za potovanje, čeprav morda med vrsticami zaslutite kak namig. Osredotočiti se želim na dvoje, kar me je na poti najbolj prevzelo – neverjetne pokrajine in ljudi. Težki življenjski pogoji in stoletja izkoriščanja so jih oblikovali v robate, a neverjetno tople, iskrene in radožive posameznike – če jim le odstreš plašč zadržanosti. Pišem o svojih občutkih, ki so me prežemala, ko sem slačila tančice skrivnostne lepotice, ki ji danes pravimo Bolivija.
Najprej naj povem, da je zame celotna Latinska Amerika prostor, kjer se vsakič znova počutim kot doma. Kjer moje srce poje in duša svobodno vihra. Prepričana sem, da sem vsaj eno od preteklih življenj preživela prav tukaj in da je takrat tu ostal delček mojega srca, ki ga vsakič znova najdem. Zato te kraje in ljudi doživljam še posebej čustveno. Zato me zgodbe stoletij krivic in izkoriščanja na tem mestu prizadenejo še globlje kot kjer koli drugje.
»Vsak človek sveti s svojo posebno lučjo, edinstveno med vsemi. Dva ognja si nista enaka. So veliki ognji in majceni ognji in ognji vseh barv. So ljudje mirnega ognja, ki nikdar ne odkrije vetra, in ljudje norega ognja, ki napolni zrak s svojimi plameni. So ognji, neznatni ognji, ki ne svetijo, niti ne žgejo; in so ognji, ki vnemajo življenja s tako močnimi željami, da jih ni mogoče gledati, ne da bi pri tem mežikali, in kdor se jim približa, zagori.« Ta citat Eduarda Galeana mi je posebej ljub. Ker ognji so tisti, ki vžigajo strasti – in v Boliviji je teh ognjev, tlečih in visoko gorečih, ogromno.
Popotovanje po Boliviji me je globoko zaznamovalo – ne le zaradi znamenitosti, temveč zaradi ljudi, ki sem jih srečevala na poti. Nikjer se mi niso dotaknili srca tako močno kot v Potosiju. Rudnik srebra je bil na poti prva točka, ki sem se je hkrati veselila in bala. Tam se prepletata tragedija in upanje: več kot osem milijonov življenj je že zahtevala Bogata gora (Cerro Rico), a kljub temu fantje še danes vsak dan vstopajo v njeno drobovje – z zavestjo, da jim vsak korak navznoter krade zdravje in krajša življenje. Njihove zgodbe so polne tihega dostojanstva, skromnosti in izjemne notranje moči. Ob pogledu na prašne obraze, utrujene oči, v katerih žari iskrica ponosa, sem se počutila tako zelo majhno – in hkrati neizmerno hvaležno. Za udobje, ki ga pogosto jemljemo za samoumevnega in za lekcijo človečnosti, ki se mi je ponovno zapisala v srce. Že omenjeni Galeano je v knjigi Odprte žile Latinske Amerike (toplo priporočam v branje!) zapisal, da bi v času španskega kolonializma lahko s srebrom, ki je bilo odpeljano iz Potosija, zgradili most iz Bolivije do Španije. S kostmi vseh človeških žrtev, ki jih je vzel rudnik, pa še enega v obratni smeri. Ko se danes spustiš v jaške, kamor še vedno vsakodnevno hodijo kopat srebro – ročno, z osnovnim orodjem, kot so kramp, samokolnica in dinamit, si ne moreš kaj, da ne bil začutil stisk, strahov in obupa generacij, ki so svoje zdravje in življenje pustile pod Bogato goro. In srebrni uhani v ušesih naenkrat niso več tako ljubek kos nakita.
A Bolivija ni le zgodba o boju – je tudi neskončna pesem o najbolj divji in pristni lepoti. Tisti lepoti, ob kateri se zaveš svoje majhnosti. Ko se ti od ganjenosti nad videnim zarosijo oči in ko se zahvališ stvarstvu za tukaj in zdaj. Za trenutek, ki bo grel srce in vzpodbujal dušo še dolgo potem.
Bolivijska narava je ena najbolj raznolikih, kar sem jih kdaj doživela. Soline Uyuni so kot prizori iz drugega sveta, kjer se nebo in zemlja zlijeta v neskončnost. Tu so gozdovi, v katerih vsak zvok živi svoje življenje, zrak pa diši po dežju, zemlji in skritih obljubah. Potem je tu Andska planota – ta ponuja razglede, ob katerih jezik utihne in možgani onemijo – visoki vulkani, lagune, v katerih se skrivajo vse barve mavrice in nebo, ki se tu zdi bližje, kot kjerkoli drugje na svetu. Ob teh prizorih sem občutila popoln mir, redko tišino, v kateri se izgubiš in najdeš hkrati.
Ko danes pomislim na Bolivijo, najprej vidim nepopisno lepoto narave, ki si je tu dala duška. In vidim obraze; vidim rudarja, ki si zavezuje ruto čez usta, ženico na tržnici, ki z drobnimi prsti plete pulover, s katerim bo zaslužila za vsakdanji kruh. In vidim otroka, ki kljub raztrganim sandalom teka z bleščeče belim nasmehom, ki presega vso bedo. Hkrati začutim veter planot, ki je bičal obraz, tišino solin, v katerih sem izgubila občutek za čas ter nežno moč narave, ki brez besed spregovori več kot tisoč knjig.
Ta dežela me je naučila, da lepota ni vedno udobna – lahko je surova, glasna, tiha, krhka in nepopustljiva. A prav v teh nasprotjih se rodi tisto, kar ostaja v meni še dolgo po tem, ko so kovčki že davno razpakirani.
Bodi sam sprememba, ki jo želiš videti v svetu. ( Mahatma Gandhi)
