A(tra)ktivni Ferski otoki
Nekaj utrinkov s potovanja
10. 9. 2024 piše: Olga Kolenc
Vsako potovanje je hkrati potovanje k sebi. Ta pot je dolga, ta pot je najtežja. Na potovanju padajo maske, smo samo to, kar smo. S seboj imamo le osnovne stvari, ki se skrivajo v kovčkih. Hitro jih je preveč in postanejo breme. Odnos, ki smo ga sposobni vzpostaviti z novimi sopotniki, ki nas je združila želja po istem raziskovanju, največ pove prav o nas samih.
Popotniki v sebi prebujamo čisto in vedoželjno duša otroka, ki je ne glede na starost skrita globoko v nas. Obožujem pohode, kajti samo na ta način se lahko poistovetim z okoljem. Začutim vonj zemlje in zaznam okus soli, ki jo veter prinaša z morja. Na Ferskih otokih s subpolarnim oceanskim podnebjem nas čakajo prav posebne poti. Dež škrobota, čofotanje po vodi in blatu postane izziv, lica žarijo. S takšno dodano vrednostjo sem v svoj objektiv zajemala živo in neživo naravo. Na otoku Kalsoy se je ob našem vzponu do svetilnika pasla drobnica. Ostarela žival se je kot čuteče bitje stisnila k meni in v mojem objemu našla trenutek topline.
Poleg naravnih lepot in splošnega spoznavanja dežele so mi v ospredje izstopili prebivalci. Nad prepadnimi klifi, ki jemljejo dih, sredi neštetih slapov in jezer, ždijo človeška naselja. S travo porasle strehe so zlite z okoljem. Presunila me je spokojna tišina, ki sem jo zaznala med sprehodom skozi male vasi. Nikjer odpadkov; pogled na nezastrta okna nam govori o neki drugačni kulturi sobivanja. Prešinila me je misel na njihove prednike in nedoumljivo moč za preživetje v okolju, kjer zemlja ne more dati nam samoumevnih dobrin. Dragocena znanja in modrosti v bitki z neusmiljeno naravo, ki jih ne uči nobena šola, se prenašajo iz roda v rod.
Ganil me je pogled na starca, ki je na otoku Mykines ob svojem oknu nekam vzneseno spremljal gručo prispelih pohodnikov. Morda je le pozdravljal sonce, ki je ta dan radodarno razdajalo luč. Bog ve za njegove občutke in misli; smo mali vasici s svojo prisotnostjo dali dodatno vrednost ali le posegali v mir, ki je daleč stran od sveta samoumeven? V takšnih trenutkih vedno pomislim na svoje pokojne starše, na njihovo zraščenost z domom, ki tudi zame za vedno ostaja najlepši košček sveta. Dom je torej povsod, kjer živimo ljudje, zato je zame svet kot velik dom.
Obožujem kulturne vrednote ljudskih pravljic in legend z bogatim sporočilom, ki so na Ferskih otokih še posebno ganljive. Z izrednim občutkom za pripoved nam jih je nizala vodnica Anika. Presunil me je pogled na kip matere s sinovoma, ki zazrti v daljave zaman čakajo, da jim bo morje vrnilo očeta. Tudi obeležje na otoku Mykines je zgrajeno v spomin lokalnim moškim, ki so ali zdrsnili s prepadnih klifov, ali so življenje izgubili v morju. Ob prihodu na letališče Vágar sem iz butika zaznala močan vonj po pravi domači volni, ki je v mojem otroštvu polnil domačo izbo. To je le eden izmed malih spontanih trenutkov na potovanju, ki bodo kot drobni kamenčki trajno lepšali moj mozaik.
