Piše: Mark Podlinšek
Potovanje po Grškem kalejdoskopu nas zapelje po zgodbi od temeljev naše civilizacije ter začetka krščanstva do grške tradicije in sodobne grške resničnosti 21. stoletja. Težko je izpostaviti eno samo čudo, doživetje ali lokacijo. A ko odpremo potovalni program, eno ime pade v oči. Delfi služijo kot odskočna deska v začetek našega potovanja ali pa kot njegova ciljna ravnina. Je zgodba, ki je na Grškem kalejdoskopu najbližje domačemu okolju, v sebi pa nosi prav posebno moč. Moč, ki se jo sliši tisočletja po zaprtju Delfov. Moč, za katero se splača povzpeti na eno najbolj vročih točk na našem potovanju.
Svetišče v Delfih je veljalo za najbolj sveti kraj antične Grčije. Nahaja se v samem središču grškega sveta. Tako so ga Grki poimenovali popek Matere zemlje. Stoji na obočju gore Parnas, kjer so domovale muze, ki so spremljale gospodarja preročišča – boga Apolona. Ta sveti kraj je bil naseljen, še preden se je grška miselnost, v 8. stoletju pred našim štetjem, kristalizirala v končno obliko, ki jo poznamo še danes. Svetišče je obratovalo vse do prevlade krščanstva, ki je leta 385 izrinilo nekdanja prepričanja.
Da lahko tudi danes vstopimo v »zemljin popek«, pa se moramo zahvaliti žrtvi tamkajšnjih grških prebivalcev, ki so v sledečih stoletjih na hribu postavili svoja prebivališča. Da so Delfe lahko odkopali, so namreč izselili in porušili celotno vas. Prebivalci danes živijo nekaj sto metrov stran in se preživljajo s turizmom.
Našo pot začnemo na ostankih stare grške (in kasneje rimske) tržnice. Vsak še tako sveti kraj je moral ponuditi blago, ki je romarje okrepčalo po naporni poti. Tako kot mi, so prišli od daleč, da bi v poletnih mesecih slišali Apolonov božji glas. Ko stopimo prek zidu, zapuščamo svet ljudi in vstopamo na kraj bogov.
Do Apolonovega preroškega templja vodi tako imenovana »sveta pot«. Ob njej je stalo kar 32 zakladnic s celega grškega sveta. Grške mestne državice so tako imele svoj kos zemlje, svojo ambasado v božanskem svetu, v katerem so s svojimi najlepšimi zakladi krasili sveto pot. Zaklad na božji poti je bil zanje pomembnejši od zaklada doma. Božansko je namreč večno, vseprisotno.
Danes stoji le še ena zakladnica – zakladnica Aten. Služi kot opomin na duhovno in materialno bogastvo, ki je bilo raznešeno po celi Evropi in ga lahko danes opazujemo v velikih evropskih muzejih. Nekaj jih bomo videli tudi v sosednjem Delfskem muzeju. Raznešeni zakladi se ne morejo primerjati z močjo kraja. Tako ostanki atenske zakladnice žarijo bolj kot eksponati v klimatiziranih sobah. Grki so vedeli, da velja le bogastvo, ki je postavljeno na pravem mestu.
Po poti se zazremo v dolino in ozavestimo pot, ki so jo prehodili grški romarji. Od pristanišča je 18 kilometrov, ki se od morja dvignejo do več kot 600 m nadmorske višine. Spodaj vidimo telovadnico (gimnazijo), kjer so trenirali grški fantje, ki so se vsaka štiri leta pripravljali na delfske igre. Ozremo se na posvečeni Kastalianski izvir, kjer so se ti športniki in romarji ritualno očistili, preden so stopili na sveto pot.
Duh pa najbolj razburi pogled na skrivnostni ostanek okroglega templja, ki je stal ob telovadnici. Gre za svetišče boginje Atene, za katerega pa nam ni znano, kaj tam počne. Tudi starodavni popotniki, ki so do potankosti opisali vsak korak svete poti po Delfih, so o tem skrivnostnem spomeniku molčali. Neskončna ugibanja nas polnijo s ponižnostjo pred neznanimi globinami sicer še tako znanih in raziskanih krajev. Hkrati pa nas obdaja s hvaležnostjo, za vse globine svete poti, ki se nam razprostirajo.
Končno pridemo do najpomembnejše točke – templja, v katerem so svečeniki interpretirali božanske besede, ki jih je Apolon spregovoril skozi usta prerokinje Pitije. Preden so stari Grki sprejeli katerokoli pomembno odločitev, so po nasvet najprej prišli sem.
Danes preročišče ne deluje več. Delovno mesto prerokinje je prazno. Kaj pa nam Delfi vseeno sporočajo? Kaj je zrno modrosti, ki ga lahko odnesem domov kot nagrado za opravljeno pot? V tempelj so bili vklesani trije grški maksimi, trije slogani, ki so veljali za osnovna vodila grške modrosti. Med več kot 5000 vklesanimi zapisi, ki so jih našli v Delfih, so ti najpomembnejši.
Prvi pravi: »Spoznaj samega sebe.« Usmerja nas v poglabljanje navznoter, kjer ves čas brbota vir spoznanj, ki jih zaradi življenjskega vrveža ne slišimo.
Drugi oznanja: »Ničesar preveč.« Opozarja nas na zmernost, ki vodi do dobrega življenja. Človek naj ne bo zadovoljen s premalo in ne zahteva preveč. Kot mi danes, so imeli tudi stari Grki težave z ubiranjem srednje, zmerne poti.
Tretji je manj znan in manj »filozofski« kot ostala dva. Pravi: »Ko daš obljubo, si v težavah,« ali kot bi lahko danes prevedli: »ničesar podpisat!«. Razlago in uporabo v domačem življenju prepuščam vam samim. 😉
Delfi pa so le ena od postaj več tisočletne preteklosti grške modrosti, ki jo spoznamo na potovanju po Grčiji. Če vas zanima, katera spoznanja so tako mogočna, da so preživela vse do današnjega dne, se nam pridružite na Grškem kalejdoskopu. Občutimo skupaj delček večnosti.
