Piše: Miha Zor
Potovanje: Velika francoska tura
Ko smo zjutraj malo pred osmo izstopili iz avtobusa in začeli sprehod po Nici, smo zelo hitro spoznali, kako nagrajujoče je lahko, če na potovanje v ne ravno bližnjo deželo odideš pozno zvečer in noč preživiš med vožnjo. Nica nas je pozdravila s prebujanjem: na ulicah, pa tudi cestah je bil komaj kdo, v lokalih in trgovinah v pritličju so se sem in tja, v različnih trenutkih jutra prižigale luči, odpirale polknice, odstirali zastori, kdaj pa kdaj, a v presledkih, ki so postajali vse krajši, so se pojavljala vozila dostavljalcev. Ulice, ki bodo že čez nekaj ur polne vrveža domačinov in obiskovalcev, ker na njih podnevi domujejo bari, restavracije in prodajalne, so nam pokazale svojo intimno, domačno stran, ki jo sicer poznajo samo tisti, ki imajo vsak dan razlog, da zgodaj vstanejo. Mogočne stavbe so nanje še metale svoje sence, v tistih, ki so vsaj približno usmerjene od vzhoda proti zahodu, pa so sulice sončnih žarkov že dregnile v ostanke mraka in ga v vsakem trenutku pregnale malo dlje stran, dokler se niso polastile celotne ulice: naposled se je zdanilo.
Ker smo bili med redkimi bitji, ki so zgodaj korakala po njenih ulicah, nas je Nica sprejela drugače, kot če bi bili del množice, ki jo vsak dan pričakuje sredi dne. Na poti od notranjosti proti obali, mimo lepih stavb, ki so nastajale v 19. stoletju za zlasti britanske turiste, smo bili še vedno skorajda sami; potem smo mimo vile Masséna prišli do najznamenitejšega niškega hotela, Negresca, postavljenega tik Angleške promenade. Sonce je bilo tu že uprto v pročelja in čim smo prečkali cesto in stopili na sprehajališče ob plažah, se je vse začelo hitro spreminjati. Srečevali smo vse več življenja: domačinov na jutranjem teku pred službo ali že hitečih na delo, obiskovalcev, ki so želeli izkoristiti toplino poznopoletnega sija. Zdaj nismo bili več sami, a tudi nismo bili le prišleki, bili smo del te edinstvene niške vsakdanjosti, v katero nismo vdrli, marveč se vanjo vključili pri njenih prvih dnevnih potezah. Vendar pa je bilo prav, da je življenje zdaj teklo v hitrejšem, bolj dinamičnem tempu: promenada ne more biti zaspana, tu se današnji čas srečuje s preteklostjo, o čemer govorijo fotografije z zgodbami iz daljnih obdobij preteklih stoletij, ki pa se jim pridružujejo spomini na končno postajo letošnje Dirke po Franciji; enako nas v preteklost vračajo mogočne stavbe ob promenadi, ki imajo vse precej čez sto let, pogled na mimoidoče pa nas brez pomišljanja znova vrne v naš čas. In tu je še pogled proti jugu: na prodnate plaže, ponekod zasedene z ličnimi hotelskimi ležalniki in senčniki, in naprej na morje, ki se ga čas ne dotika.
Nica pa ima tudi staro mesto in zdaj smo se odpravili tja. Staro – kaj to pomeni? To je Nica iz časov, preden so jo odkrili potovalci s severa Evrope, ki so na jugu iskali boljši zimski zrak, sredozemsko, precej z bližnjim italijanskim zaznamovano mesto, s trgi, ki se ob sobotah spremenijo v bolšjake, z ozkimi uličicami, ki se vzpenjajo proti vzpetini, kjer je nekoč stal grad, s tržnico, kjer ne smeš mimo tega, da poskusiš socco – opišem jo lahko le kot palačinko iz čičerike, a to seveda ni zares palačinka, ampak nekaj svojevrstnega, kar imajo le tu in kar zato hočeš okusiti.
Nico smo zapustili hvaležni za neprecenljivo jutranje doživetje in vzdolž Angleške promenade smo se odpeljali naprej proti zahodu, v Cannes. Tu se moraš sprehoditi do dvorane, kjer vsako leto poteka znameniti filmski festival, in do rdeče preproge, po kateri takrat stopajo filmski ustvarjalci; a najzanimivejši delček tega so gotovo odtisi njihovih dlani v tlakovcih naokrog, na katerih skušaš razbrati podpise, ki jih identificirajo, in so kot neke vrste označena steza okrog dvorane in naprej v park ob obali. Je pa tudi onkraj tega Cannes lepo mesto, ne nesorodno Nici, s sledmi prvega turizma v 19. stoletju, z grajsko vzpetino, od koder se odpira čudovit razgled na mesto in modro morje, in z eno zelo opazno razliko: plaže so tu že peščene.
Iz Cannesa nas je pot peljala proti notranjosti Provanse, do enega njenih glavnih mest, Aixa-en-Provence. Tja smo prišli zvečer in naš dan je bil s tem zaokrožen: doživeli smo tako francosko jutro kot večerno življenje, ko restavracije spet odprejo svoja vrata in sprejmejo lačne obiskovalce. Aix je živahno univerzitetno mesto s čudovito arhitekturo in značilno rumenkasto barvo gradbenega materiala, mesto za pešca, ki ima rad ozke in širše ulice, ki se odpirajo na trge, od katerih ima vsak svoj značaj, odvisno od stavb, ki ga obdajajo, in dejavnosti, ki se na njem vršijo. Je pa Aix tudi zgodovinsko zelo zanimiv: stolnica je amalgam antike, srednjega veka in naslednjih slogov do 19. stoletja, v svojem antičnem in srednjeveškem delu pa nam je dala odličen smerokaz na spomenike teh dveh obdobij, s katerimi se bomo srečali naslednji dan.
Po čudovitih doživetjih prvega dne smo se z velikim veseljem zjutraj odpravili proti Avignonu. Lepi razgledi s starega mostu, ki danes seže do polovice Rone, na mesto in onkraj, zgodbe o pestrem zgodovinskem dogajanju, povezanim s Francijo in papeštvom, ki se je tu naselilo v 14. stoletju, ogled mogočne papeške palače, ki jo oživljajo spomini na pestro dvorno in umetnostno dogajanje, ki jo je naseljevalo, na politične odločitve in spletke, ki so krojile tedanjo Evropo … v Avignonu je toliko tega. In potem vožnja do Pont du Gard čez navdušujočo pokrajino, do genialnega dosežka antičnega inženirstva in arhitekture, akvadukta, ki je prebivalstvo oskrboval s pitno vodo in se je odlično ohranil do našega časa. Srednji vek in antika sta povezana tudi v naši končni postojanki drugega dne, v Arlesu, kjer se v antičnem gledališču spomnimo na Rimljane, ki so tu spremljali tragedije in komedije, v areni na njihova drugačna razvedrila, pa tudi na njeno poznejšo, tudi še današnjo vlogo: na bikoborbe, ki pa so v Provansi nekaj čisto drugega kot v Španiji. Več o tem bomo izvedeli naslednji dan, ko bomo dopoldne preživeli v Kamargi, kjer gojijo svoje visokospoštovane bike. Sprehod skozi Arles smo sklenili z obiskom srednjeveškega dragulja, cerkve sv. Trofima s kipi na pročelju in v križnem hodniku, ki pripovedujejo toliko zgodb in še več o vrednotah in verovanjih, ki jih te zgodbe odslikavajo, pa tudi o spretnosti in nadarjenosti srednjeveških kiparjev. Kolikšno potovalno bogastvo se je nabralo že po prvih dveh dneh!
Tretji dan nas je zjutraj premaknil v drugačen svet: vkrcali smo se na ladjico in za dobri dve uri odpluli po kanalih in rekah Narodnega parka Kamarge. Barve vode in kopnega, solin v daljavi, jate ptic, ki se pred barčico umikajo, ko se jim preveč približamo, samotne ptice na bregovih, ki se za nas ne menijo, obzidano mesto iz 13. stoletja, ustanovljeno kot pristanišče za odhod na križarske vojne, zapuščena nakladališča soli, ki so še pred nekaj desetletji služila svojemu namenu, danes pa so priče razvoja, zaradi katerega so postala nepotrebna … Kamarga je tako lepa, da bi tu želeli ostati dlje in se podajati na dolge sprehode ob vodnih poteh. Veseli smo zavedanja, da je bogastvo tudi vzbujena želja, da bi se spet vrnil tja, od koder moraš oditi. Pot nas je zdaj vodila v popolnoma drugačno okolje, v dvoje mest, najprej v Montpellier, nato v Toulouse. Kako drugačni sta od vsega, kar smo izkusili doslej! Provansa izginja, premikamo se v Okcitanijo, zahod vse močneje vtiskuje svoj pečat; ta jug je drugačen od tistega, od koder prihajamo in kjer je čutiti vpliv Italije. Toulouse nas je vse navdušil s toplino svoje rdečkaste opeke, ki jo je poudarila mehka rumenkasta svetloba popoldanskega sonca; sončni zahod nad Garono je bil enakovredna koda vsej lepoti narave, ki smo jo doživeli dopoldne v Kamargi.
Zdaj nas je čakalo nekaj drugega. Zapustili smo Midi, francoski jug, in se odpravili na zahod, v Akvitanijo in na obalo Atlantika, najprej do sipine Pilat. Zares je bilo, kot da smo prišli v puščavo. Celo gozd, ki so ga vzhodno od sipine nasadili v 19. stoletju, z nje izgleda kot džungla. Postanek v Arcachonu nas je med sprehodom mimo slikovitih, pravljičnih vil prestavil v čase, ko je meščanstvo uhajalo iz mest, da bi se nadihalo svežega obmorskega zraka, močen veter ob obali pa nas je opomnil, da je ocean nekaj drugega od Sredozemlja. Zvečer smo bili v Bordeauxu, še enem mestu, ki ga v Franciji ne gre spustiti. Najdaljša nakupovalno-sprehajalna ulica v Evropi, stolnica, ki je neke vrste materializacija bojev med francosko in angleško krono v srednjem veku, čudoviti Borzni trg, dragulj s konca obdobja francoske monarhije, ob tem pa živahno vzdušje univerzitetnega mesta, avtohtone slaščice, morska in celinska hrana ter odlično vino – pravi joie de vivre!
Bordojsko vino nas je spremljalo tudi del naslednjega dne. Imeli smo srečo, da smo bili tu ravno v času trgatve in smo lahko opazovali opravila, ki so bila v vinogradniških chateau-jih v polnem zamahu. Tradicija je tu starodavna in sega v antiko, a na časovni premici to ni nič v primerjavi z našim naslednjim obiskom: jama Lascaux govori o življenju pred 20000 leti in odlično narejena replika te pusti osuplega nad spretnostjo risarjev in slikarjev, ki so podzemlje okrasili s takšnimi podobami, kakršnih ne moreš videti nikjer drugje. V očarljivost smo se vrnili v bližnjem Sarlat-le-Canéda: odlično ohranjeno zgodovinsko mestece nas kar ni hotelo spustiti iz svojega uroka in skoraj odtrgati smo se morali od tam. Spet takšen zaklad, h kakršnemu se želiš vrniti.
Velika francoska tura ne more mimo gradov ob reki Loari. Tri zelo svojevrstne smo obiskali. Najprej intimni Chenonceau, prostor zasebne sreče Diane de Poitiers, uradne ljubice, zaupnice in svetovalke kralja Henrika II., a zato tudi grad, po katerem je hrepenela Henrikova žena, kraljica Katarina Medičejska. Ob vsej lepoti parka in zgradbe so nas tu pritegnile zgodbe o valoijski dinastiji v 16. stoletju, o mogočnih damah, izobraženih, omikanih, politično spretnih, ljubečih, pa tudi neusmiljenih. Amboise nam je ponudil doživetje bolj srednjeveškega gradu, prilagojenega bivanju v 16. in nato v 19. stoletju, a tudi tu so zgodbe tiste, ki ga oživljajo: o Francu I. in Leonardu da Vinciju ter njegovih poslednjih letih, o Napoleonu III. in alžirskem emirju, sufijskem učenjaku Abd-el-Kadru … Nekatere teh zgodb ostanejo z nami v Chambordu, najmogočnejšem in največjem od vseh teh gradov, lovski rezidenci Franca I., a kljub mogočnosti fantastičnem z osrednjim stopniščem in stolpiči, ki njegovo streho spreminjajo v skoraj orientalsko prikazen. Tega dne ni bilo mogoče skleniti bolje kot s pogledom na kraljevi grad v Bloisu, ki ga je ob našem prihodu v mesto osvetljevalo zahajajoče sonce.
Za sklep našega obsežnega potovanja po Franciji nam je ostal še kratek obisk prestolnice. Z veseljem smo se iz Bloisa odpravili zgodaj, da bi bili kar najprej v Parizu. Vedeli smo, da gremo v velikansko mesto, ki terja veliko časa in v katerem se moraš ustaviti, in smo svoj kratki obisk sprejeli kot priložnost za seznanitev, ki bo v prihodnosti, z daljšim obiskom ali več obiski, prerasla v prijateljstvo. Elizejske poljane s Slavolokom zmage, sprehod po aveniji (da se zavemo razsežnosti!) do ploščadi pri Trocaderu, od koder je najlepši pogled na Eifflov stolp, Les Invalides, kjer počiva Napoleon, most Aleksandra III., latinska četrt s skorajda obnovljeno stolnico Notre-Dame in nato še sprehod ob Seni do Louvra, kjer je pogled na piramido hkrati slovo od mesta in povabilo k vrnitvi. Pariz je povzel in okrepil, kar je vse prejšnje dni v nas vsajala Francija: zavedanje o prelepi deželi, kjer se tako rekoč ne moreš izgubiti – kamor koli boš prišel, te bo pričakalo nekaj dragocenega.
