Piše: Daša Ganna Mahmoud
Essaouira je močno utrjeno maroško pristanišče in mesto ob Atlantiku. Nahaja se 180 km zahodno od Marakeša in ima okoli 77.000 prebivalcev. Za Maročane je priljubljeno letovišče, za popotnike pa čarobno očarljivo mestece.
Če me vprašajo, katero mesto v Maroku mi je najbolj všeč, brez premisleka odgovorim: Essaouira. Lepa, bela, skrivnostna, »easy-going«, dišeča, topla in ob večerih hladna, polna glasbe in dobre hrane. Leži seveda ob oceanu.
Ko je kartažanski pomorščak Hanno plul od Gibraltarskih vrat proti jugu ob afriški obali, je na območju današnje Essaouire naletel na nenavaden prizor. Mladi fantje so se spretno potapljali v morje in prinašali na kupe malih rožnatih polžkov. Starejši moški so jih razbijali in drobili. Iz dobljenega prahu pa so s posebnim postopkom izločali čudovito nenavadno rdečo barvo. Hanno opazuje in všeč mu je. Tako všeč, da odnese male ampule te barve domov, kjer postane takoj uspešnica, seveda govorimo o ŠKRLATNI BARVI (polži Murex murex). Samo antični odličniki in bogataši so si jo lahko privoščili in s škrlatnimi nitkami dali obšiti robove svojih dolgih oblek. Feničani so današnjo Essaouiro imenovali Mogador. Povečali so pristanišče in postavili pravo manufakturo.
Tehniko pridobivanja škrlatne barve so prevzeli tudi Rimljani. Lokalni berberski voditelj Juba I. je poslal svojega sina Juba II. okoli leta 0 v Rim na študij. Oba, oče in sin, sta bila navdušena nad rimsko kulturo. Juba II. se je celo poročil z eno od hčerk same Kleopatre. Poleg škrlata so bile vedno pomembne tudi ribe, kajti, če jih je kje veliko, jih je zaradi mešanja morskih tokov prav tu.
Stoletja so tekla in tekla je zgodovina. Konec 15.stoletja so začeli v Essaouiri pristajati Portugalci na svojih osvajalnih pohodih. Portugalski kralj Manuel I. je leta 1506 ustanovil Castelo Real de Mogador. Zgraditi je dal mogočno obzidje, vendar pa se kasneje Portugalci tu niso obdržali. Kar več obdobij je bila Essaouira piratska republika, neuspešno so jo napadali Francozi, končno pa prevzeli Alaouiti (maroška dinastija, ki vlada še danes s kraljem Mohamedom VI. na čelu). Sredi 18.st. je maroški sultan Moulay Mohamed III. Essaouiro obnovil in utrdil mogočno obzidje. Najel je dva odlična arhitekta Ahmeda el Inglizija in Francoza Theodora Cornuta. Oba sta s številno ekipo delo tako dobro opravila, da se še danes sprehajamo po obzidju in trdnjavah. Takrat so začeli uporabljati domače ime Essaouira – mala trdnjava. Še vedno pa se tu in tam sliši tudi Mogador.
Na poti smo se ustavili na enem od posestev, kjer lokalne Amazirke (Berberke) nabirajo in predelujejo dragocene arganove oreščke v jedilno in kozmetično olje. Občudovali smo spretnost in vztrajnost žensk pri zapletenem postopku, poskusili smo jedilno olje in še posebno »berbersko nutelo« – AMLOU, narejeno iz arganovega medu, arganovega olja in zmletih mandljev. Vse lokalno, vse brez dodatkov. Mmmm!
Po Essaouiri smo se sprehodili zelo počasi, po ozkih uličicah, ogledali smo si bazarje z lepimi tkaninami, izdelke iz tuje (lokalni iglavec), ribjo tržnico, zelenjavno in sadno tržnico, spili smo metin čaj na vogalu in šli v pristanišče. Tam je bila paleta vonjav, rib, morskih sadežev, ostankov rib, galebov, prodajalcev rib, utrujenih ribičev, ki so šele prihajali z oceana, in obiskovalcev.
Seveda Essaouire brez rib ni! Privoščili smo si jih na tradicionalen način, v odprti kuhinji, kjer smo se domenili za ceno, izbrali v okviru cene nekaj vrst rib in morskih sadežev, počakali, da so nam vse to kar tam spekli in veselo pojedli z maroško solatko in kruhom.
Popoldne je bila na vrsti dolga peščena plaža. Brodili smo po robu morja, ki nas je prijetno hladilo, našli smo svoj prostor in naredili pravi tabor, potem pa izmenično poskakali v velike atlantske valove. Voda je bila atlantsko hladna, vendar osvežilna.
Še čaj in kavica v bližnjem barčku na obali in sonce se je začelo potapljati za črto na ostro zarisanem obzorju. Dan je bil popoln.
Ko pa sem v Essauiri sama in privatno, me zanima posedanje na malih trgih, poslušanje glasbe, pogovori z ljudmi, ki kar prisedejo in vprašajo – od kod pa si?? In potem se zasliši kultna pesem Jimmiya Hendrixa »Castles made of sand…« in tudi takrat je dan popoln.
Essauira je nekaj posebnega v Maroku. Vzeti si je treba čas. Če se le da, tudi noč ali dve v tem sladkem mestu.