Piše: Tinkara Perne
Današnji dan je bila v programu poetično opisana vožnja po prekrasni pokrajini, kar pomeni, da program ni bil točno določen, temveč prepuščen navdihu trenutka. Taki dnevi so moji najljubši, saj so vrhunska priložnost za vodnika, da popelje skupino v spontanost. Na takšen dan nikoli ne veš, kaj se ti bo pripetilo, in prav v tem se skriva največja čarovnija.
Vstali smo zgodaj, saj je v tropih čez dan navadno zelo vroče. Dan prej smo se vse popoldne vozili po prekrasni bujni vegetaciji mimo premnogih nasadov palm, ustavili pa se žal nismo, ker je bilo prevroče in ker sem želela, da do našega doma pridemo v doglednem času. Če včeraj ni bilo časa, ga bom pa naredila danes!
Želela sem si, da bi zjutraj najprej šli na sprehod po enem izmed mnogih nasadov kokosovih palm. Ker smo tisto noč bivali v manjšem mestecu, smo se morali najprej z avtobusom odpeljati nekoliko naprej, da smo se spet znašli v objemu palm. Ko sem zagledala prvi nasad, sem takoj ustavila avtobus in šli smo na sprehod. Ta nasad ni bil največji niti najlepši, vendar je bila moja prioriteta skupino razmigati čimprej, preden bo prevroče.
In smo šli. Dol z glavne ceste, kratko skozi vasico in med palmami vse do odmaknjene koče za spravilo delovnih pripomočkov. Teren se je dvignil. Kar naenkrat smo bili ujeti na zelenjavnem vrtu sredi bregov. Ker kljub iskanju nismo našli druge potke, smo se po isti poti vrnili nazaj dol.
Tam sta nas že čakala dva domačina iz vasi, ki sta ob cesti videla naš turistični avtobus in nam iz radovednosti sledila do nasada. To so odmaknjeni kraji, kamor turisti nikoli ne zaidejo in domačine seveda zanima, kdo so ti beli ljudje, ki se kar tako sprehajajo po njihovi čisto običajni vasi. Preko lokalnega vodnika, ki je prevajal, sem začela pogovor z gospodom. Izvedeli smo, da je vodja tukajšnjega združenja kmetov in da je bil izvoljen lansko leto. On organizira delo na vseh okoliških poljih in nasadih, ki jih kolektivno obdelujejo. Povedal nam je, kam izvažajo svoje pridelke, koliko kmetov dela v njegovi zadrugi in koliko ljudi živi v njihovi vasi.
Pogovor je bil zanimiv, gospod je bil izjemno zgovoren, a kmalu ga nismo več mogli poslušati. Po nogah so nam namreč začele lesti čisto majhne agresivne mravljice, ki so nas grizle in povzročale, da smo tu in tam svojo pozornost odtrgali stran od pogovora in se praskali po nogah. Gospoda sem prosila, da nam pokaže pot nazaj do vasi. Pa ne te, po kateri smo prišli. V meni je tlela želja po še malo avanture.
Odpeljal nas je čez rečno strugo skozi gozdiček mimo vrtov do vasi. Po nogah nas je še vedno vse pikalo in gospoda sem želela prositi, da nas odpelje do mošeje, da bi si tam umili noge (pri mošeji je namreč vedno najti prostor za umivanje). Še preden sem svojo željo ubesedila, smo se znašli na njegovem dvorišču. Pokazal nam je za svojo hišo, kjer so imeli vrtno pipo za vodo. Tam smo si vsi umili svoja stopala, neskončno hvaležni za gostoljubje.
Nismo vedeli, kaj vse se šele pripravlja. Gospod in njegova družina so nam na dvorišču pripravili stole. Posedli smo se in ponudili so nam pijačo. Pa ne katerokoli! Dobili smo čisto svež kokos s palme, ki je bila na robu dvorišča. Naš gostitelj je šel po mačeto, pred našimi očmi s palme sklatil kokose, jih odprl in nam ponudil kokosovo vodo. Zadovoljno smo jo pili, vsi odprtih ust od presenečenja in z iskricami v očeh od doživetja.
Na dvorišče so prihajale ženske z vseh koncev vasi, da bi nas pozdravile in se z nami fotografirale. Indonezijcem smo mi enako zanimivi, kot so oni nam. Opazujejo našo svetlo kožo in se navdušujejo nad našimi velikimi nosovi. Fotografiranje z njimi je absolutno obvezno, ko se ustaviš v takšni vasi.
Našo pozornost je pritegnila gospa, ki je bila oblečena v lep kostim. Sopotnice so jo vprašale, kaj je po poklicu. Povedala je, da je učiteljica. ”Tudi me smo učiteljice”, so zaklicale moje potnice (v naši skupini jih je bilo kar nekaj, ker smo potovali v času šolskih počitnic). O, kakšno veselje! Gospa nas je takoj povabila v šolo. Ravno včeraj so me moje sopotnice spraševale, če gremo lahko enkrat pogledat v kakšno šolo in glej! Dan zatem smo že bili v šoli. Kako lepo se v življenju vse poklopi, če mu pustiš, da te vodi.
Ob vstopu v šolo so se mi od lepih občutkov kar malo orosile oči (pa nisem bila edina). Razposajeni otroci, polni življenjske radosti, so nas zvedavo opazovali in veselo pozdravljali. Mi smo bili veseli njih, oni pa nas. Zanje smo bili atrakcija meseca, morda celo leta. V teh krajih je življenje vsak dan enako, nikoli se nič ne zgodi. En tak dogodek tem ljudem pomeni veliko več, kot si mi lahko predstavljamo. Učiteljice so se hitele fotografirati z vsakim izmed nas, otroci so veselo skakali in se navduševali nad dejstvom, da prihajamo iz Evrope. Vsi so bili oblečeni v lepo zlikane bele srajčke, saj tu namreč nosijo šolske uniforme. Čutiti je bilo spoštovanje do učiteljic in šole – vrednote, ki so pri nas v izumiranju. Obiskali smo prav vsak razred in opazovali, kako malo ti otroci imajo, ampak za tisto malo tako lepo skrbijo.
Preprostost in veselje teh ljudi ti sežeta globoko v srce. Poslovili smo se od polnega dvorišča otrok in se odpravili nazaj k našemu gostitelju, da bi se poslovili še od njega. Medtem ko smo bili v šoli, nam je pripravil polno samokolnico kokosa. Da boste imeli za na pot, je rekel. Kokose smo mu plačali, jih nekaj vzeli in se odpravili nazaj proti avtobusu.
Kar sem mislila, da bo kratek sprehod, se je preobrnilo v dve urni postanek v prečudoviti vasi. Na avtobusu smo ostali brez besed. Obnemeli smo od lepote, ki smo jo ravnokar doživeli. Kakšna je možnost, da bi nekaj takega doživela v zahodnem svetu? Praktično nična. Tu smo doživeli gostoljubje, veselje in odprtost. Počutili smo se sprejete. Vrednote, ki so tu še kako žive, so pri nas v odhajanju.
Njihova pristnost je tista, ki seže vse do globin tvojega bitja in te začne mehčati. Na Sulawesiju ni svetovnih znamenitosti, so pa takšni dnevi. In od takšnih dni ima človek bistveno več kot od vseh znamenitosti skupaj.
