Šrilanka nas razvaja
Piše: vodnik Božo Oman
Potovanje Klasična Šrilanka nas kar se da udobno popelje po zeleni deželi tam daleč v Indijskem oceanu. Prvi del potovanja je dokaj naporen, ogledi ostankov starih prestolnic, budističnih templjev, precej je vožnje pa tudi hoje. Zato si želimo po napornem dnevu spočiti, se razvajati in uživati. Kmalu smo ugotovili, da je Šrilanka med drugim tudi pravi raj za ljubitelje dobre hrane in pijače.
Oskar nas pelje v res dobre hotele, s prostornimi klimatiziranimi sobami in bazeni, restavracija je sredi vrta, do tja se sprehodimo med mangovimi drevesi in kokosovimi palmami. Naši sopotniki so našli mangovo drevo, pod katerim so vsako jutro nabrali nekaj zrelih sadežev.
Sopotniki so brez izjeme navdušeni nad hrano. Takoj povem, da je v hotelih in restavracijah, ki jih obiščemo na poti, vedno na voljo tudi ‘evropska – zahodnjaška ‘ hrana, ki jo poznamo, jaz pa bi vas rad navdušil nad njihovo tipično hrano. Sam sem jo odkrival in okušal za zajtrk, večerjo in tudi vmes.
Narodna jed Šrilanke je riž in kari. Riža je več vrst, skoraj vedno je na voljo kuhan bel in rdeč riž (meni je ta bistveno boljši od belega). Ko zapišem kari – pravilno angleško je curry – to na Šrilanki ne pomeni začimbe curry, ampak je kari samostojna jed, praviloma sestavljena iz osnovne zelenjave ali sadja ali mesa z dodanimi začimbami. Najbolj tipičen je dhal kari. Enostaven za pripravo in vsebuje lečo, čili v prahu, curry v prahu, kurkumo, semena kopra in malo cimeta, skupaj s curryjevimi listi, česnom in rdečo čebulo. Dhal se zaključi z malo soli (ali veliko, odvisno od vašega okusa), dolije se kokosovo mleko. Recept je podoben za vse karije, ki smo jih jedli, z različnimi kombinacijami začimb.
V restavraciji, ki smo jo našli tretji dan, so nas pričakale glinene posode z žlicami, narejenimi iz kokosovega oreha. V vsaki posodi pa različen kari in poleg posode položena zelenjava, ki je bila osnova za tisti kari: spodaj so bučka, repa, bananin cvet, pa melancana in jabolko, pa neke vrste kumara. Izbirali smo lahko tudi med karijem iz manga, jack fruita, krompirja.
Seveda so na voljo tudi kariji z mesom: piščančji, ribji in drugi – jaz pa sem ostal kar pri brezmesnih. Lokalni vodnik Tika nam demonstrira, kako jedo domačini – na zelen list, ki nadomešča krožnik, naložijo najprej riž, nato več vrst karijev, po vrhu dodajo še eno od pekočih jedi, zmešajo s prsti in grižljaje z desno roko nosijo v usta.
Ustavim se pri zajtrku – skoraj povsod ponujajo njihovo palačinko – iz riževe moke in kokosovega mleka ocvrta v posebni ponvi, da dobijo neke vrste šalico, kamor daš jajca ali pa tudi kari, zelenjavo, začimbe in vse skupaj s to ‘šalico’ poješ.
V mestih ali ob cesti se osvežimo s svežim sokom. Posebno doživetje je seveda, ko ti kokosov oreh (najboljši je King kokos rumene barve) na vrhu odsekajo pred tabo, ga nagneš in iz njega piješ osvežilno kokosovo vodo. Lahko se tudi poliješ, zato vedno ponudijo slamico.
Če pa si radoveden, lahko izbiraš med sveže stisnjenim sokom iz enajst vrst sadja – nekaterih še ne poznaš – ste slišali za ‘leseno jabolko’ ali ‘zmajev sadež’?
Zvečer ob živi glasbi, ki je bila skoraj v vsakem hotelu, pa nas presenetijo še z eno Šrilanško posebnostjo – to je arrack. Žgana pijača narejena iz soka, ki ga pridobijo iz kokosovega cveta. Sok pustijo, da fermentira – s fermentacijo nastane pijača toddy (kokosovo vino), če pa tega destiliramo, dobimo arrack. Podobno kot konjak, vinjak ali rum, ga starajo v lesenih sodih, da dobi lepo rumeno rjavo barvo. Okus je nekje med konjakom in rumom, alkoholna stopnja je dokaj nizka – 34 %. V hotelu v Kandyu postrežejo s tremi različnimi arracki in sledi degustacija.
Čisto za konec – zadnja dva dneva preživimo v lahkotnem počitniškem vzdušju – na morski obali se nastavljamo velikim valovom, morje ima po naši oceni okrog 28 stopinj. Na terasi manjše restavracije nas premamijo sveže ostrige po zelo sprejemljivi ceni. Postrežene na ledu, pokapamo jih s sokom limete ali s posebno omako iz kisa in čebule. Kako lepo zdrknejo po grlu navzdol!
Še se bomo vrnili na Šrilanko! Tokrat nismo obiskali Adamovega vrha, nismo se še peljali z njihovim vlakom, nismo še bili na višje ležečih širnih plantažah čaja. Čaja smo popili dosti, ga tudi prinesli domov in zdajle mi na mizi diši iz skodelice črni cejlonski čaj z dodatkom manga. Šrilanka nas razvaja.
