Piše: Gvido Pevec
Sedim na glavnem mestnem trgu in življenje kar vre okoli mene. Sem daleč na vzhodu kubanskega otoka v mestu, ki se imenuje Santiago de Cuba. Mesto nosi ime po svojem zavetniku, apostolu Jakobu. Jakob je bil brat evangelista apostola Janeza in je kot prvi apostol umrl mučeniške smrti. Še pred tem je po verovanju nekaj let preživel v današnji Španiji in na Portugalskem, kjer je oznanjal Veselo Oznanilo. Po Jakobovi smrti so bili njegovi posmrtni ostanki čudežno prenešeni iz Svete dežele v Španijo, v kraj Santiago de Compostela. Tu se še dandanes končuje ena izmed najbolj priljubljenih romarskih poti.
Zato ni čudno, da so Španci najbolj pomembno mesto na vzhodu Kube poimenovali po Svetem Jakobu, kar dejansko pomeni ime mesta Santiago. In zanimivo je tudi to, da komunistična oblast, ki je prišla na oblast z revolucijo konec leta 1959, ni spreminjala starih imen kubanskih krajev.
Sedim na klopci in opazujem ljudi, ki hite mimo. Takoj mi pade v oči, da so v primerjavi z ostalim otokom v Santiagu ljudje višji, močnejši in večina ima temnejšo polt. Bližnje pristanišče je bilo ena izmed glavnih vstopnih točk pri žalostni trgovini z afriškimi sužnji in tako še danes Santiago velja za najbolj »črno« mesto Kube.
Mesto je ustanovil 1515 leta Diego Velasquez in po verovanju naj bi njegove kosti ležale pod glavno mestno katedralo. Lokacija je dobro izbrana, saj mesto leži ob karibskem morju na drugi strani pa mestu nudi naravno zaščito bližnje gorovje Sierra Maestra. Nekaj desetletij po ustanovitvi je bilo mesto Santiago glavno središče španske oblasti na celotnem otoku. Pristanišče, kjer se je za ogromno črnih sužnjev začela njihova žalostna pot in bližnji rudnik bakra, sta bila glavna vira denarja. Zato ni čudno, da so mesto v 16. in 17. stoletju neusmiljeno napadali pirati. Santiago se skrči v malo naselje z nekaj sto prebivalci in center politične moči na otoku se prenese daleč na zahod v Havano.
Santiago se ponovno postavi na noge s pomočjo španskih in francoskih priseljencev, ki so prišli z Jamajke in Haitija. Zaradi izolacije in oddaljenosti od Havane se Santiago razvija po svoje in mesto dobi jasno kulturno podobo. Od nekdaj in še danes je tako, da velja Santiago za mesto ponosnih, upornih, visokoizobraženih in kulturnih ljudi. Tekmuje s prestolnico Havano in je vedno en korak pred prestolnico. Mesto dobi prvo univerzo na otoku in tudi na verskem področju je Santiago pred Havano, saj dobi prvega škofa na Kubi.
Skozi zgodovino je bil Santiago vedno mesto uporov in tako so se v vseh vojnah za kubansko neodvisnost v Santiagu in okolici dogajale pomembne bitke. Tudi Fidel Castro je začel svoj pohod na oblast v bližnjem gorovju in prav Santiago je bil prvo mesto, ki ga je osvojil.
Zavetnik mesta goduje 25. julija in takrat je začetek enega izmed najbolj norih festivalov, ki traja več dni. Ljudje pojejo, plešejo in se vesele na ulicah ter tako vsaj malo pozabijo na skrbi vsakdanjega življenja. Festival je dober prikaz zlitja afriške in karibske kulture. Začetki festivala segajo v 17. stoletje in mirne procesije tekom katerih so ljudje nosili podobe svetnika, so se sčasoma spremenile v vsesplošno rajanje.
Množice predvsem črnih sužnjev so versko procesijo spremenile v veselo praznovanje. Procesijo je spremljalo popivanje, divji glasbeni ritmi in ples. Verni katoličani so tako procesijo sprva poimenovali Praznovanje norcev in niso želeli sodelovati na festivalu. Tekom festivala je na mestnih ulicah velika gneča. Procesija živih, močnih barv, ki jo spremlja glasno bobnanje, se počasi vije po ulicah. Vidim okronano kraljico, tu so hudički in cela vrsta afriških mask, ki predstavljajo različne podobe afriških bogov Oriš. Kljub večnemu pomanjkanju denarja so maske bogate in nekatere jemljejo dih.
Ogledam si glavno katoliško katedralo, ki stoji na glavnem mestnem trgu. Začetki gradnje segajo v 16. stoletje in od takrat so jo večkrat dograjevali. Mogočna katedrala na obiskovalca naredi velik vtis, posebej sedaj, ko je po nekaj letih obnova končana.
Hiša Diega Velasqueza iz leta 1516 naj bi bila najstarejša zgradba na Kubi. Stavba je danes spremenjena v muzej. Zgrajena je pod vplivom maverskega sloga, kjer prevladuje lepo izrezan strop iz cedrovega lesa.V spodnjih prostorih so bile včasih Velasquezove pisarne in delovni prostori, v zgornjih prostorih pa je živel. Sprehajam se po hiši – muzeju in si ogledujem kolonialno pohištvo ter bogato zbirko keramiko in porcelana.
Sprehodim se do Trga revolucije, kjer na visoki dvignjeni platformi stoji spomenik Antoniju Macau. Prikazuje jezdeca na konju obdanega z 23 velikimi železnimi mačetami, ki se dvigajo proti nebu. Mačete se simbolno kakor veliki noži zabadajo v španskega okupatorja. Macao je bil kubanec mešane krvi, imenovan tudi bronasti titan in eden največjih borcev v vojnah za neodvisnost v 19. stoletju.
V okolici Santiaga se nahaja najbolj pomemben in sveti romarski kraj za vse verne Kubance. Imenuje se El Cobre in nahaja se v bližini rudnika bakra, ki je kraju dal ime. V rudniku El Cobre so kopali rudo že pred prihodom Špancev in velja za enega izmed najstarejših in največjih v latinskem svetu. Zaprli so ga šele leta 2000 in mnogo rudarjev je na tem kraju izgubilo življenje. Veliko bivših rudarjev in njihovi otroci sedaj pred baziliko prodajajo svetleče kamenčke.
Kraj in bazilika se nahajata ob vznožju gorovja Sierra Meastra. Mogočna bazilika stoji na vrhu hriba Maboa in od daleč izstopa v zeleni pokrajini. Triladijska bazilika je bila zgrajena 1927 leta in verniki iz celotne Kube prihajajo sem na ta sveti kraj, da se poklonijo in pokažejo spoštovanje črni Mariji.
Začetek romanja na ta sveti kraj je povezan z zanimivo legendo. Po njej so v letu 1611 trije mladi mornarji pluli v zalivu v okolici Santiaga. Razdivja se hudo neurje in v brezupni situaciji se za pomoč obrnejo k Mariji. Molitve so bile uslišane, saj se v razbesneli vodi čudežno prikaže mala lesena podoba. Priveslali so do podobe in iz vode potegnili kipec črne Marije na katerem je pisalo: »Jaz sem devica dobrodelnosti«. V eni roki je držala podobo malega Jezusa, v drugi pa zlati križ. Srečno so se rešili na obalo in kipec črne Marije odnesli v majhno vasico poleg rudnika El Cobre. Skozi leta so se v bližini kipa dogajali različni čudeži.
Tako ne čudi, da je črno Marijo, devico dobrodelnosti in miloščine za zaščitnico vseh kubancev že leta 1916 proglasil papež Benedikt XV. Danes lahko njeno značilno podobo oblečeno v zlati plašč srečamo vsepovsod po kubanskih domovih. Leta 1998 je papež Janez Pavel II obiskal ta sveti kraj in blagoslovil svetinjo ter jo poimenoval Virgin La Reina De Los Cubanos kar pomeni Kraljica vseh Kubancev. Papež je molil ob svetinji ter poklonil rože in simbolično krono.
Že 500 metrov pred cerkvijo stopim iz vozila ter na bližnji stojnici kupim velik šop sončnic in nekaj sveč. Od sonca žareče sončnice ima črna Marija še posebej rada. Počasi se po stopnicah sprehodim do vhoda v baziliko. Levo od vhoda me pričaka doprsni kip Janeza Pavla II, spomin na njegov obisk iz leta 1998. V notranjosti je kot vedno veliko ljudi, a jih ne opazim. Sam sem, s svojim srcem pri Mariji. V tišini stopim do stojala kamor se daruje cvetje. Polno je obložen s soncem in sončnice oživljajo prostor. Nato se tiho usedem v klop in zatopim se v pogovor z Njim. V tišini tiho premikam ustnice in v mene se počasi naseli mir.
Čutim, da je vse v redu, tako kakor mora biti, da sem na pravem mestu, sedaj in prav ta trenutek. Odprem oči, ne vem koliko časa je minilo, a medtem se nad oltarjem pokaže podoba črne Marije, ki je sicer večino časa vernikom nevidna. Zastrmim se v to lepoto, podobo črne Marije, v zlatih barvah. Podoba ni večja od pol metra, a vendar me hipnotizira in ne morem odmakniti pogleda. Občutim le mir, neskončni mir.
Počasi opazujem kubanske romarje, ki ponavadi zadnji del poti opravijo po kolenih, tiho molijo ter Mariji puščajo različne darove. Že slavni nobelovec, ameriški pisatelj Ernest Hemingway je Mariji daroval svojo nobelovo nagrado, ki je bila ukradena in kasneje čudežno najdena. Pri Mariji se nahaja zlata medalja, ki jo je osvojila na olimpijskih igrah legendarna kubanska atletinja Ana Quirot in se na ta način zahvalila Božji materi. Tu najdete delček podrtega Berlinskega zidu, ki simbolizira željo kubanskega naroda po svobodi. Najpomembnejši romarski kraj na kubanskem otoku obišče ogromno romarjev. Pred kratkim je na tem svetem kraju sveto mašo daroval papež Frančišek tekom svojega prvega obiska na Kubi.
Sedim v notranjosti bazilike in gledam podobo črne Marije. Tiho se zahvaljujem za srečno potovanje. Vem, da sem tam, kjer moram biti v tem trenutku in da bom k Mariji še prišel.
