Piše: Romana Markovič
Čile – dežela daleč, daleč stran. Dolga dežela, ki se razteza ob Pacifiku in ima prav zato tako raznoliko pokrajino in podnebje. Zdi se, kot bi vsakič potoval v drugo državo, saj je tako kontrastna. Začarala naju je s svojimi naravnimi lepotami – mene in mojo prijateljico Tanjo. Ker je tako raznolika, vam svoje potovanje predstavljam po delih.
Santiago de Chile in okolica
Pot do Santiaga je bila dolga, začetek razburljiv. Santiago naju je pozdravil z veliko spletno prevaro, da bi človek kar obupal in odšel domov. Ampak glavo pokonci, sva na drugem koncu sveta in čaka naju super potovanje. Center mesta je lep, arhitekturno izgleda kot ostala južno ameriška mesta. Free walking tour je vedno dobra odločitev, saj lokalna vodnica mesto res predstavi z žarom – kot bi rekli na naši vodniški šoli. Ste vedeli, da ravno tukaj plapola največja zastava v Južni Ameriki? No, seveda na koncu sprehoda zaključimo v luštni četrti, polni restavracij in barčkov. Lani sem poskusila perujski Pisco sour, pa dajmo poskusiti ali je čilenski boljši- naj bi bil njihov prvi ali pa tako vsak reče. Je dober, ampak ni boljši. Sicer pa najboljše, da se prepričate sami. 😊
Casablanca je vinorodna dolina, polna vinskih trt. Čilensko vino je svetovno priznano in verjetno se marsikateri ljubitelj dobrega vina strinja, da je odlično. Nekatere najdemo tudi na naših policah, le cena je pri nas nekoliko višja.
Potem je tukaj Valparaiso, poln barvitih sten uličnih poslikav. Mesto Viña del Mar se nahaja ob morju, svoje prstke lahko zakopljemo v mivko ali namočimo v ocean. Prav zares dober pobeg iz mesta.
Atacama- severni del
Pričakovanje! Pristajamo – puščava daleč naokoli. San Pedro je peščeno mesto, ki me je presenetilo. Ne vem, kaj sem pričakovala, ampak nimajo niti asfaltne ceste. Zeloooo vroče in silno močno sonce. Prvo popoldne je na vrsti sprehod po Mesečevi dolini ali Vale da Luna, ki je izredno slikovit, zanimiv in poten.😛 Pred sončnim zahodom nam pripravijo mini piknik in Pisco Sour, kar je bilo krasno presenečenje. Zahajajoče sonce da skalnato-peščeni pokrajini magične barve.
Akcija, ni spanja na tem potovanju, budilka 3:30 in vožnja na 4300 m, kjer sončni vzhod počakamo ob gejzirjih Tatio, najvišje ležečih na svetu. Z nekaj sreče vidimo kakšnega izmed njih izbruhniti. Vse skupaj nekoliko spominja na Islandijo. Aja, temperatura: -7, noro! 40 stopinj razlike s popoldnevom. 😊 Ampak splača se potrpeti, saj je vse poplačano, ko občudujemo vse te barve ob sončnem vzhodu. Po zajtrku nadaljujemo proti vasici Machuca. Med potjo nas čaka spektakularna pokrajina, vulkani in lagune, ki nekoliko spominjajo na Bolivijo. No, pa saj ni čudno, smo čisto zraven. Nujno je poskusiti empanado s kozjim sirom, dobrota.
Popoldan nameniva izletu po okoliških lagunah. Najboljša izkušnja je zagotovo plavanje v laguni, ki ima 7 stopinj. Zaradi tako velike vsebnosti soli nam da občutek okoli 20 stopinj. Lebdimo. Veselje pa ne traja, saj vsa ta sol hitro začne peči, koža in vse ostalo je belo.
Tukaj je tudi čudovita Mavrična dolina, z visoko in ozko sotesko, ki nekoliko spominja na tiste v parkih Severne Amerike. Sprehod po kanjonu nam ponuja čudovite panorame.
Patagonija
In čas je za selitev proti jugu do Puerto Varasa. Naj omenim, da sem navdušena nad avtobusi v Čilu – kot poslovni razred na letalu, luksuz. 12 ur nočne vožnje ure je bilo nad pričakovanji. Puerto Varas je zopet nov svet, tukaj se močno čuti evropski vpliv, kot da bi prišli v kakšno nemško ali švicarsko mesto.
Celotni državi je skupna ena stvar: nihče ne govori angleško.😂 Prijetno mesto ob jezeru Llanquihue in s pogledom na vulkan Osorno. Prvi občutek je kot mesto za zimske športe – pa tudi temperature so nižje. Vse je zeleno in poraščeno z gozdom. Mogoče je nekoliko podobno pokrajini Velike Britanije in Škotske.
Kakšno uro vožnje stran se nahajajo slapovi Petrohué. Mogočni in čudoviti so, ob njih pa je speljana sprehajalna pot. Čas za sprostitev. Z vulkanom Osorno pa je tako – z nekaj sreče vrh nudi lep razgled na okolico, z malo manj sreče pa prideš v meglo. No, nam se je zgodilo slednje – veter, megla in mraz. Tako se lahko poleg vroče čokolade le slikamo s snežakom in posnamemo to izjemno panoramo v megli. 😉
Prišel je čas za vrhunec potovanja – težko pričakovani Torres del Paine. V Puerto Natalsu piha, seveda. Naslednji dan se zgodaj zjutraj z avtobusom odpeljeva do parka. Danes je dan za treking. Vreme? Še vedno piha … tudi mraz je kar konkreten. Nahrbtniki so tako težki, da bi se kar zjokal. K sreči sva lahko večji del pustili v koči. Čaka naju več kot 1000 m vzpona. Pot je izjemna, kakšna panorama. Malo megle in oblakov, malo sončka. Pride tudi nekaj snežink in dežja. Vztrajamo. Prva koča je tisti trenutek, ko se je treba odločiti ali nadaljujeva ali ne. Popotniki, ki so se zgodaj zjutraj odpravili na vrh, so obračali zaradi vidljivosti 0%, a zdaj se kaže sonček in modro nebo. Po daljšem postanku se odločiva iti dalje. Pot ob reki in skozi čudovit gozd je čudovita. V enem trenutku se nebo odpre in takoj zatem zapre. Tako daleč smo, da je odločitev jasna, gremo do konca. Zadnji del poti je podvig, vse te skale in kamni so nekoliko neprijetni.
Pridemo do vrha in sreča! Zagledam tisti pogled, ki sem ga tako dolgo želela videti. Trije stolpi se dvigajo nad turkiznim jezerom. Ves trud je poplačan, saj je takrat posvetil sonček, megla se je razkadila. Pot nazaj je na nek način še bolj zahtevna, noge že kar bolijo. Vse skupaj je trajalo približno 9 ur, 22km in 1400 m višinske razlike. Kako zelo se je prileglo pivo, pa četudi je bilo drago.
Spanje v kampu je nekaj posebnega, saj so šotori dvignjeni od tal, zjutraj pa se zbudiš s ptički in pogledom na gore. Mraz? Ja, seveda, blizu ničle je bilo. Vreme je eden izmed razlogov, da spremeniva plan in ne nadaljujeva z W trekom. Odpraviva se do turkiznega jezera in vseeno narediva zelo lep pohod. Dobili sva zadnja mesta na busu do Puerto Natalesa, ampak vam priznam, topla soba je zelo prav prišla.
Odločili sva se za turistični izlet po ostalem delu parka in res nama ni bilo žal. Kakšne razgledne točke, noro res. Vse znane panorame in fotografije Patagonije in parka. Eno jezero lepšo od drugega in en razgled lepši od drugega. Močan veter nas je spremljal tudi danes, prišli pa smo vse do jezera Grey, v katerem plava ledena gora. Pika na i! Tako sva videli tudi del parka, ki ga drugače ne bi. Odlično.
Čas za pot na konec sveta – do Punta Arenas. No, tukaj je bil izlet na otok Magdalena, kjer so pingvini, odpovedan zaradi vremena. Lahko pa rečem, da sem bila na koncu sveta, hahah. Takšen je tudi občutek. Mesto je precej prazno in sivo. Sva pa zato našli super bar ter na listek napisali svoje misli in želje za prihodnost. Da vidimo, ali se nama uresničijo.
Tako, konec. Čas je za dolgo, dolgo, dolgo pot nazaj domov. Vse skupaj je trajalo nekje 36 ur. Ampak splačalo se je. Čile – priporočam! Glede na vse, kar se je zgodilo, sem poskušala biti kratka, z veseljem pa vam povem več. 😊 Z nami se lahko v Čile odpravite še letos. A(tra)ktivni Čile ali pa Čile z Bolivijo, oboje vam ponuja 16 dnevni aktivni odklop. Mene je prepričal in verjamem, da bo tudi vas.
Za vas sem pripravila fotogalerijo ter video prispevek. Izjemna narava nas spremlja na vsakem koraku.
