Piše: Anika Odar
Vračam se iz Jordanije, dežele sonca. Dežele, kjer za vsak dan v letu, ko pada dež, pravijo, da je praznik. Dežele skromnih ljudi. Dežele, ki je bila vedno pod vplivom različnih kultur in velja za pribežališče različnih skupnosti, ki so bile iz različnih razlogov iz svoje dežele pregnane. Dežela, ki nima mnogo naravnih bogastev, »ne kopa se v nafti«. Dežele sobivanja.
Nekaj utrinkov s poti
V jordanski pravljici se odpravimo po poteh svetopisemskih zgodb. Vse od Abrahama, očeta vseh treh večjih monoteističnih ver, ki se stikajo na tem delu sveta, do Mojzesa, ki je iz suženjstva pripeljal izvoljeno ljudstvo v obljubljeno deželo. Prečkali so puščavo, bili so postavljeni pred preizkušnje, a so prišli in na gori Nebo ugledali obljubljeno deželo. Lahko bi rekli, da so prekrižarili puščavo zla in prispeli v Kraljestvo miru. Pridemo tudi do Janeza Krstnika, ki je krstil v reki Jordan in napovedal prihod odrešenika Jezusa Kristusa. Vsaj za enega izmed njih ste zagotovo že slišali in na tem delu sveta vse te besede, zgodbe in tisto, kar je ponavadi tam nekje – postane TUKAJ.
Danes je sicer pogled na deželo drugačen – precej območij je človek zelo spremenil, zato bi to kraljestvo lahko imenovali vse drugo kot Kraljestvo miru.
Tako kot Mojzes s svojim ljudstvom se tudi mi odpravimo izven naseljenih območij, gremo v puščavo Wadi Rum! Gorata puščava ima rožnat pridih. Ko se vračam v gore in ko se vračam v puščavo, imam vedno občutek vračanja nazaj domov – ne glede na geografsko širino in položaj na našem planetu. Zakaj se tam, kjer bi marsikdo rekel, da ni nič, počutimo tako dobro in osvobojeno? Ker tišina spregovori.
Današnji svet je glasen, hrupen in hiter, na nas vpliva ogromno informacij, zvokov in dražljajev. V takem okolju težko najdemo tišino, marsikomu je lahko celo neprijetna. Zunanji hrup nehote prenesemo v notranji hrup: nenehno premlevanje, pritiski, kaj vse moramo postoriti, kako moramo delovati … Kdaj ste nazadnje videli nekoga, ki samo sedi? Ni na telefonu, ne bere časopisa ali dela karkoli drugega … Zdi se, da imamo občutek, da nekaj ni v redu, če samo sedimo in smo tiho. Eden izmed Oskarizmov pravi, da se na potovanju razbremenimo samih sebe, takšnih kot smo doma. In lahko si dovolimo tišino.
Tekom potovanja smo dodali še +1 naši letnici. Seveda se vračamo nazaj domov, a tisto, kar je bilo na poti, ostaja. Vedno znova me navduši moč skupine. Iz popolnih neznancev postanemo sopotniki. Tektonski premiki se dogajajo iz dneva v dan, ko skupina zaplava po poti novega. Tišino najdemo v skupini, trenutki tišine in miru, ko v puščavi gledamo sončni zahod, so neprecenljivi. A naj ne ostane ta mir in tišina le tam, tudi doma v vsakdanjem svetu jo vedno lahko najdemo ali pa si jo ustvarimo. Saj je vse v nas in rečemo lahko le: »Življenje, hvala!«.
Misel sopotnika s poti:
»Življenje je kratko, svet pa prostran. Čim več potuj. Saj ko potuješ drugam, potuješ vedno tudi k sebi.«
