Poletno vandranje po Egiptu

Lansko leto smo v Agenciji Oskar prvič izpeljali nov poletni egiptovski program, kateremu smo nadeli preprosto ime Poletno vandranje po Egiptu. V čem se to potovanje razlikuje od drugih, že ustaljenih v tej deželi? Ena izmed bistvenih razlik je ta, da skušamo potnike čim bolj vpeti v egiptovsko življenje in jih seznaniti z njihovo tradicijo. Zato smo se odločili, da v program dodamo tudi spanje pri domačinih.
Tako so nas lansko poletje v svoje domovanje sprejeli Nubijci z asuanskega otoka Elephantina. To je majhen, pristen otoček poln zelenja. Sredi tega zelenja se nahaja hiška, kjer smo nočili mi. Proti večeru so se najprej oglasile žabe. Bile so tako glasne, da smo se mi skoraj drli drug na drugega, če smo se hoteli slišati. Ko je prišel čas počitka in je šel vsak v svojo posteljico, pa se je začelo drugo veselje. Komarji, male mušice, ki so nas veselo grizljale, vročina,… Lokalni vodnik Osama in jaz sva spala kar na kavčih v nekakšni dnevni sobi. Bilo je gozno vroče, klimatskih naprav ni bilo. V sobi je bil sicer nek ventilator, ki pa je po pol ure delovanja preprosto “crknil”.  Z Osamo sva se še nekaj trudila, da bi ga popravila, a ni šlo.
Po nekaj minutah ležanja v neznosni vročini stopim ven iz hiške, kjer je bilo presenetljivo malo hladneje. Vesela se vrnem v dnevno sobo, pograbim spalko in Osami rečem, da bom spala zunaj, ker je bolj prijetno. “Nina, si znorela. Ne dovolim ti, da spiš zunaj!” mi reče Osama. Zakaj pa ne, ga vprašam. “Zato ker lahko pride kdo mimo in ti začne po domače povedano težiti, pa še ogromno komarjev in druge golazni je zunaj,” je resno razložil Osama. Jaz pa mu odvrnem:”Naj kar hodijo mimo, ljudje in golazni. Jaz tu preprosto ne morem spati.” Ravno, ko sem si zunaj našla svoj kotiček, se odprejo vrata hiše in ven pride Osama, po nekaj minutah pa iz hiše še nekdo.
Bila je potnica Mojca, ki nama razloži, da ne more spati v sobi. Pa ne zaradi vročine, temveč zato, ker so se mož in njena otroka udobno namestili po celi postelji, za njo pa je zmanjkalo prostora. Sede k nama in skupaj smo si privoščili nočno dozo čajčka. Kmalu se nam pridruži še njen mož in vsi smo bili tako zatopljeni v pogovor, da komarjev sploh nismo ne slišali ne občutili. Tudi Mojca in Boris sta se odločila, da bosta spala zunaj in ko smo vsi že dremali, so okoli naših glav švigali komarji in posebne male muhice, ki so nas veselo grizle. Mojca je vstala in se že desetič tisti večer namazala z repelentom proti komarjem. Nič ni pomagalo. Tudi jaz se že enajstič namažem, čeprav sem vedela, da ne bo nič bolje. Šlo je bolj za to, da si imel nekaj za počet. Z Mojco sva veseli ugotovili, da te muhice ne grizejo, če nisi v ležečem položaju. Zato sva ob dolgih pogovorih prebedeli skoraj do zore, nato pa za kakšno urico vendarle mrknili.
Zjutraj so ostali potniki vsi popikani in pogriženi prišli k zajtrku, midve z Mojco pa sva se začeli hvaliti, da s tem pač nisva imeli problemov, ker nisva spali. Vsi so naju debelo pogledali, češ kako čudne sva. A z Mojco sva bili kar malo ponosni, da sva edini v skupini noč preživeli zelo prijetno, pa čeprav brez spanja, spili močno turško kavico in skupaj smo se podali novemu dnevu naproti. Najin nočni spanec pa sva nadomestili na zibajoči feluki, ko smo pluli po Nilu.
Vendar pa otok Elephantina niso samo komarji in muhice, je še veliko več. V bolj prijetnem smislu. Tu so prijazni ljudje, čudovita okolica z nasadi mangovcev in banan, sprehodi po otoških vasičkah in seveda kopanje v Nilu, kjer (zaradi močnega toka) lahko priredimo mednarodno tekmovanje v plavanju na mestu. Torej, greste letos z nami?
Nina Mavrič, junij 2010