Piše: Igor Podgoršek
Ribolov s hoduljami – tradicionalna in starodavna ribolovna praksa, ki se goreče uporablja vzdolž južne obale Šrilanke, tehnika, ki je priljubljena na območjih Koggala, Weligama, Dikwella, Galle in Tangalle, če naštejemo le nekatere. V singalščini je ribolov s hoduljami znan kot »Ritipanna«. Izvor ribolova s hoduljami ni znan, čeprav mnogi verjamejo, da so ga trgovci predstavili trgovcem, ki so bili priča nekim drugim trgovcem, zato se je ta praksa prenašala iz roda v rod.
Ribiči s hoduljami se za ta način ribolova odločajo, kadar nimajo dostopa ali pa sredstva za napredno ribiško opremo, za to tehniko pa sta potrebna v bistvu zgolj dva (v resnici iz drugega kola potem nastane še tretji) kola, kjer je daljši kol dolžine med 3 in 4 metre zabit v morsko dno v plitvih vodah oceana.
Za daljši kol uporabljajo vejo oz. tanjše deblo mangrove. Mangrova je les, ki je odporen na vplive morske vode, sonca in drugih vremenskih pojavov, hkrati pa ima neverjetno uklonsko trdnost. Za te suhljate ribiče zadošča že kol premera okoli 5 centimetrov ali okoli dveh col.
Drug kol pa je postavljen kot prečka, ki služi kot sedež za ribiče. Ribolov je nadvse potrpežljiva dejavnost, saj ribiči preždijo na teh navpičnih kolih po več ur in čakajo, da z ribiškimi palicami iz tankega bambusa ujamejo svoj ulov. Svoj ulov shranijo v vrečko, privezano na palico ali za pasom.
Ta spretna praksa je videti dokaj enostavna in lahka, vendar zahteva ogromno potrpežljivosti in vztrajnosti, saj se morajo ribiči na kolih uravnotežiti tako, da se z eno roko držijo za kol in z drugo roko držijo ribiško palico ter seveda več ur v tišini čakajo na svoj ulov. Ostati morajo mirni in tihi, kajti hrup ali motnje bodo ribe odmaknile, ker se po teh kolih vibracije prenašajo v bližnjo okolico. Tovrsten ribolov se začne zjutraj, običajno do 9. ure in se zaključi pozno popoldne okoli 16. ure, saj naj bi se ribe zjutraj bolj približale obali in se ob sončnem zahodu vrnile v globoko morje. Ko končajo jutranjo sejo, prodajo svoj dnevni ulov, preden se zvečer vrnejo. Običajno lovijo majhne ribe, kot sta pegasti slanik in skuša. Majhne ribe predstavljajo tudi majhne zaslužke, tukaj pa nastopimo mi – obiskovalci.
Silhuete ribičev z blagimi valovi proti sončnemu vzhodu ali zahodu ustvarjajo dih jemajoč spektakel in zato so ob teh urah tam zgolj zato, da ujamejo kakšnega turista in ga pripravijo, da jim plača dogovorjeno vsoto za poziranje.
Vrhunec sezone za ribolov na kolih je v mesecih jugozahodnega monsuna, ki traja od maja do septembra, sezona za lovljene turistov pa je odprta vso leto in ni odvisna od bližine rib.
Bodite prijazni in pomagajte tem ribičem k izboljšanju njihovega gmotnega položaja tako, da sprejmete njihovo ponudbo za poziranje. Odlična fotografija vam bo na obraz narisala precej večji nasmeh, kot pa bi to lahko kadarkoli naredila zbita cena.
